Država bi z rokami gradila in z ritjo podirala. Že spet!

Prav v tednu mobilnosti, ko so nas politiki spodbujali, naj se v službo in po opravkih peljemo z javnim prevozom, mediji pa smo objavljali statistike, da se uporaba javnega prevoza pri nas zmanjšuje namesto obratno, so v javnost prišle informacije, da na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo razmišljalo o ukinitvi popolnoma brezplačnih prevozov za upokojence. V pesniškem jeziku bi temu rekli oksimoron ali bistroumni nesmisel, za bolj profano rabo pa bi lahko uporabili reklo, da država z rokami gradi in z ri**o podira.

To pri nas sicer ni nekaj, kar še nikoli ni bilo videno. Spomnimo se, na primer, obdobja gospodarske krize in nato še gospodarske negotovosti v času korone, ko smo na eni strani poslušali pozive, da je treba starejše delavce čim dlje ohraniti v zaposlitvi, na drugi strani pa je javna uprava te iste ljudi prisilno upokojevala. Skupni imenovalec je isti: pomanjkanje vizije, kaj sploh hočemo z določenimi ukrepi doseči na dolgi rok, in zavedanja, da učinka ukrepov ne gre ocenjevati le po takojšnjih finančnih posledicah za proračun.

Namesto s premisleki o ukinjanju bi se morale stvari razvijati v smer, da bi bili brezplačni prevozi na voljo tudi na podeželju oziroma v krajih, kjer ni medkrajevnih avtobusov in vlakov.

20 milijonov evrov na leto za brezplačne prevoze upokojencev in invalidov je veliko, ampak morda bi bilo še dražje, če starejši ljudje - predvsem tisti z nizkimi pokojninami - ne bi imeli možnosti premakniti se od doma, samostojno iti po opravkih in tudi na takšen način ostajati socialno vključeni, iti na izlet s svojo družbo, se sprostiti in uživati. Nenazadnje starejši ljudje na takšen način dobijo dodatno spodbudo, da se odpovedo uporabi lastnega avtomobila in zmanjšajo tveganje za prometne nesreče.

Namesto s premisleki o ukinjanju bi se morale stvari razvijati v smer, da bi bili brezplačni prevozi na voljo tudi na podeželju oziroma v krajih, kjer ni medkrajevnih avtobusov in vlakov. Zdaj je to prepuščeno pobudam lokalnih skupnost, zato društva in zavodi, kot je Sopotnik, ne delujejo na območju vse države.

Odločitev, da uvedbo ponovno plačljivih prevozov za upokojence umaknejo iz proračuna za prihodnje leto, je dozorela kmalu po tistem, ko je ta tema prišla v javnost in se je pokazalo, da bi lahko vodila tudi v trenja med ministri vladajoče stranke. Četudi gre zgolj za reševanje lastnega ugleda in večanje priljubljenosti med upokojenci, je takšna odločitev pravilna, saj za sprejemljivo ceno izboljšuje kakovost življenja ljudi. To pa bi moral biti tudi glavni cilj delovanja katere koli vlade.