Država, imamo problem!

September že tradicionalno povezujemo s šolo. Posebej prvi, ko se po poletnih počitnicah za otroke in mladino ponovno odprejo vrata šol. Za prvošolčke je ta dan pravi praznik in tudi letos jih bodo čez šolski prag lahko pospremili starši, ki bodo izkoristili temu namenjen izredni dopust. Bržkone so prav tako vznemirjeni dijaki prvih letnikov, ki v srednji šoli začenjajo novo poglavje v svoji zgodbi. Ostali pa pač kakor kdo.

Tako učence, dijake in njihove starše kot ravnatelje šol povezuje vprašanje: kdo jih bo učil? Medtem ko prve tri najbolj zanimajo osebnostne lastnosti učiteljev, si ravnatelji bolj belijo glavo s tem, ali bodo vse učitelje, ki bi jih potrebovali, sploh našli. Že spet. Tudi letos. V Sloveniji še vedno primanjkuje približno 4000 učiteljev, na kar opozarjajo v šolah, sindikatu in na ministrstvu. Resda je tik pred začetkom šolskega leta na straneh z oglasi za zaposlovanje precej manj delovnih mest v vzgoji in izobraževanju, kot jih je bilo v začetku avgusta, še manj jih bo septembra. Toda: kdo je zapolnil ta mesta, če ni učiteljev?!

“Vse večje nezadovoljstvo šolnikov in njihov osip vodita v slabšanje kakovosti (javnega) šolstva, ki vpliva na vse segmente družbe, kjer se zaposlujejo mladi po koncu izobraževanja.”

Ugibamo lahko, da bodo učili tudi študenti in učitelji brez ustrezne izobrazbe ali strokovnega izpita. Kar sicer zakon dovoljuje, a lahko samo upamo, da so imeli ravnatelji pri njihovi izbiri srečno roko. Malo, če sploh, verjetno je, da bi takšna rešitev dolgoročno pila vodo. Zakaj bi, denimo, inženir krotil mladež, pri kateri je vzgoja kapitulirala na celi črti, če bi lahko delal v pisarni v družbi tihega fikusa? In zakaj bi bil pripravljen prenašati pritiske staršev, ki za svoje sončke pričakujejo ali celo zahtevajo samo najboljše ocene, četudi si jih ne zaslužijo? Predvsem pa, zakaj bi več let poučeval v šoli za 1000 evrov, nekaj evrov gor ali dol, če lahko v gospodarstvu, v zasebnem sektorju, zasluži več?

Prav plača je prvi vzrok za pomanjkanje učiteljev, poleg nje pa še spremembe v družbi, ki so privedle do tega, da je ugled učiteljev na psu, in vedno nove obveznosti, vključno s kronično zavozlanimi birokratskimi črevi. Kriza izobraževanja traja že dobro desetletje, politična oblast pa njeno reševanje - upravičeno ali ne - nenehno odriva na stranski tir, najsi bo zaradi ekonomske krize, menjave vlad, covida, zdaj so tu poplave. Vse večje nezadovoljstvo šolnikov in njihov osip vodita v slabšanje kakovosti (javnega) šolstva, ki vpliva na vse segmente družbe, kjer se zaposlujejo mladi po koncu izobraževanja. Kakovostno šolstvo prinaša več znanja, s tem pa uspešnejše gospodarstvo in večjo blaginjo. Problemu pomanjkanja dobrih učiteljev bi se zato morala država takoj posvetiti z vsem, kar zna in premore.