Država je propadla

Napoved direkcije za ceste, da bodo do konca meseca zaradi dotrajanih mostov na 15 odsekih državnih cest prepovedali promet težkim tovornjakom, je javni klic na pomoč. Če bo do teh prepovedi res prišlo, bo to najmanj višji strošek za podjetja, ki imajo svoje prostore za razpokanim mostom, če ne celo začetek njihovega konca. Za živelj ob vzporednih cestah, po katerih bi se prebijali tovornjaki, pa začetek še bolj nevarnega življenja.

Marsikdo bo rekel, da bi se morali prevozi tovora preusmeriti na železniške tire. Drži. Res bi se morali. A ne na tire v Sloveniji, ki so povečini še iz časa železne ceste Franca Jožefa. Da mora potnik iz Kopra z vlakom potovati dobri dve uri in pol do Ljubljane, medtem ko se z avtom tja pripelje v slabi uri, danes ni več smešno, ampak žalostno.

Skratka, ceste so žile naše države, po katerih se pretaka njena kri, zato bi morala država skrbeti vsaj zanje. Pa ne počne niti tega. Celo več, izkušnja prepovedi tovornega prometa od Postojne do Ilirske Bistrice jasno kaže, da so ceste pogosto tudi predmet prijateljskih dogovorov med državo in občinami. V občinah, kjer so z ministrom na ti, so ceste boljše in je prometa manj.

Ob celotni zgodbi, ki v teh dneh buri duhove voznikov in zaposlenih v podjetjih za razpokanimi mostovi, je jasno eno - država je propadla. Da ob vseh milijonih evrov cestne takse ni sposobna vzdrževati glavnih in regionalnih cest ter vsem kotičkom naše širne države zagotavljati normalnih cest, je naravnost kriminalno.

V Ljubljani imajo zdaj dve možnosti; da prebivalstvo in gospodarstvo izza razpokanih mostov preselijo bliže prestolnici, kjer še lahko krpajo ceste in popravljajo mostove, ali da si zbistrijo glave in popravijo 15 mostov. Ne letos, ne do poletja, ampak v dveh, treh mesecih.

In če tega ne storijo, državljani nimamo več nobene obveze, da bi do take države izpolnjevali svoje obveznosti. Če jih država ne do svojih državljanov, zakaj bi jih državljani do nje?