Država je za volanom zaspala

Poznate tisto šalo o tem, kako se dva Japonca čudita, kako velika da mora biti ta Slovenija, če se iz enega konca na drugega z vlakom vozite kar pet ur in pol? Če bi naši vlaki vozili z japonsko hitrostjo, bi z vsemi postanki vred Slovenija segala najmanj do Budimpešte. Tako pa... saj veste. Kot kaže, bo kmalu podobno tudi na naših cestah. Od začetka junija ga skoraj ni dneva, ko ne bi poslušali o zastojih zaradi nesreč, gradbenih del, praznikov v sosednjih državah ali preprosto zaradi gneče. Jutranjih in popoldanskih konic.

Deset let od legendarnega utiranja poti skozi nepregledno kolono avtov in tovornjakov logaških gasilcev bi moralo biti dovolj velik dokaz za tiste, ki imajo v rokah škarje in platno, da se Slovenija znova spravi k pametni infrastrukturni politiki. Gasilci, reševalci, kakšen povsem osebno zagret policist in drugi so dokazali, da lahko laično-strokovna javnost prebudi strokovnjake, spremeni neumne zakone in za vse ustvari boljše razmere.

In lahko, tako kot v New Yorku, štejemo ure za ušivih 62 kilometrov vožnje do doma. In se na vlaku od Kopra do Maribora počutimo, kot da se peljemo z Orient Expressom.

Druščini, ki je v Sloveniji uspešno vpeljala reševalni pas, je to uspelo. Vsaj upam, da je bilo ob tem takrat koga od uradnikov na raznih ministrstvih sram, ker se tega niso spomnili sami. Ker dobivajo plače za to, pa so morali rešitev najti posamezniki, ki razmišljajo izven zapovedanih pravil.

In na tej točki se lahko vsi v tej državi zamislimo. Kaj počnejo tisti, ki so plačani zato, da bi nekaj počeli, da ne bi že deset let zamujali z gradnjo tretjega pasu, da ne bi že 20 let zamujali z drugim tirom in sodobno železnico, da ne bi že 30 let čakali na nezgrajene avtoceste? Kljub vsej patetiki, ki jo lahko kdo razume v naslednji trditvi, bom ponovil. Ko so po prvi svetovni vojni Italijani zasedli naše kraje, niso spraševali javnosti, če jih potrebujejo... poslali so inženirje in zgradili ceste, po katerih se vozimo še danes.

Po osamosvojitvi je Slovenija to storila z avtocestnim križem, potem pa zaspala. Potem pa so odločevalci tako zaverovano trdili, da smo infrastrukturo zgledno uredili, da niso opazili, kako so z avtocestami prišli do naše meje Hrvati nad Reko in v Istri, kako so Italijani zgradili že tretji pas skoraj do naše meje, če samo omenim dva očitna primera prehitevanja naših sosedov.

Pri nas danes nimamo ne pretočnih avtocest ne sodobne železnice, ne pametnega letališča, ne nič... Imamo pa, kar imajo že leta največja svetovna velemesta. Gnečo. In lahko, tako kot v New Yorku, štejemo ure za ušivih 62 kilometrov vožnje do doma. In se na vlaku od Kopra do Maribora počutimo, kot da smo se odpravili na potovanje z Orient Expressom.