Država kapitalist

Zdaj je dokončno: prvega junija v Postojni ne bo več policijske uprave. In čeprav je policija na nek način totalna ustanova, v kateri velja le ukaz z vrha, se je javnost v sicer interno policijsko zgodbo vključila precej aktivno.

Ko so ukinjali vojaške bataljone po raznih slovenskih krajih, ljudje za to skoraj še vedeli niso, ne pa, da bi vojski celo solili pamet, kako in kaj. S policijo je drugače. Lokalna skupnost se je odzvala prizadeto in glasno opozarjala na domnevne pasti ukinjanja treh policijskih uprav.

In kaj nam to pove? Da je varnost, za katero skrbi policija, v današnji družbi vedno bolj cenjena in, žal, vedno bolj pogrešana dobrina. Policistov je iz leta v leto manj, lumpov pa vedno več. V duhu teh razmer je treba iskati vzroke, zakaj tako nasprotovanje sicer povsem administrativni odločitvi policije.

Navadnim ljudem se zdi, da se vse dogaja načrtno; da bomo čez deset ali dvajset let pristali na nizki ravni varnosti razvitega zahoda, kjer se stanovanjske soseske ograjujejo ali pa za varnost stanovalcev skrbijo zasebne varnostne službe. Kar pomeni, da moraš za lastno varnost plačati iz lastnega žepa. Država se v tej luči kaže kot zasebna firma, ki ji zmanjkuje denarja, pa ukinja tisto, kar ni nujno potrebno za ustvarjanje “dodane vrednosti”.

In še z enega vidika se v tej zgodbi država kaže kot brezčuten kapitalist. V odnosu do ljudi. Če je naša družba že prišla do te stopnje, ko ljudje stoično prenašamo, da delavke najbogatejšega Slovenca komaj preživijo s svojo plačo, pa se nam še vedno zdi, da vsaj država z zaposlenimi ne bi smela delati kot svinja z mehom.

Pa se je v primeru ukinjanja postojnske policijske uprave zgodilo ravno to. Zaposleni so šele tik pred zdajci izvedeli, kje bodo delali čez dva tedna. Kaj na to pravi čistilka, ki se bo morala za nekaj sto evrov plače odslej voziti v Koper, si lahko mislimo. In kaj na to pravijo odgovorni? Racionalizacija!