DS in referendum

V položaju, kakršnega imamo v Sloveniji in nasploh v svetu, ga ni junaka, ki bi si upal oporekati nečemu, kar obeta prihranek v državni blagajni. Posebej v predvolilni vihri, ko stranke in njihovi kandidati kar tekmujejo v obljubah in zahtevah na to temo.

Žrtev takšnih okoliščin je zdaj državni svet. Dobre besede zanj ne najdejo skoraj nikjer, nekatere stranke mu napovedujejo celo bridki konec. Obračun se je zaostril po torkovem zasedanju tega državnega organa, ki je z odložilnim vetom vrnil v parlamentarno proceduro kar pet zakonov.

Pravzaprav bi opozicija takšno odločitev morala pozdraviti, saj gre v večini primerov za oporekanje nečemu, kar je sprejela vladajoča večina. Toda tudi tokrat ne gre po tej logiki. Ostaja prevladujoče mnenje, da je državni svet samo draga nadloga, ki si privošči nagajanje parlamentu v še tako neprimernem, predvolilnem času, ko so poslanci tako rekoč nezainteresirani za karkoli.

Za parlamentarno opozicijo je državni svet torej kvečjemu “opozicija pod B”, kot bi rekel nekdanji poslanec Ivo Hvalica. In prav to državni svetniki poudarjajo. Ne delijo se na koalicijo in opozicijo, v njihovih razpravah na koncu obveljajo strokovni argumenti in po tem bi se morali kolegi v parlamentu zgledovati, pravijo.

No, tega ne bomo nikoli doživeli, v parlamentu namreč sedijo zvesti vojščaki svojih strank, v državnem svetu pa posameznim opcijam vendarle manj pripadni ljudje. Ene in druge bi gotovo zbližala odstranitev neke nerodnosti. Svetniki so postavljeni pred zahtevo, da zakon podprejo ali zavrnejo v celoti. In ker je dejstvo, da je v domala vsakem zakonu tudi kaj slabega, je prav, da svetniki na to opozorijo. Ob tem pa bi morali imeti na voljo primerne poti do uveljavitve nesporno dobrih rešitev.

Dobro bi torej bilo, da “nad” poslanci vendarle nekaj ostane. A kaj, ko je prav nad vsemi še vsemogočni referendum, ki mu nihče, še ustavno sodišče ne, nič ne more.