DSK

O DSK-ju zdaj vemo skoraj vse. Skoraj. Vsekakor veliko več, kot pa v obdobju, ko je še bil generalni direktor Mednarodnega monetarnega sklada. Ko je torej bil na čelu institucije, ki odloča o preživetju posameznih držav in milijonov njihovih državljanov. Takrat je bil zgolj nekaj več kot samo ime, mogočno, trdno ime: Dominique Strauss-Khan. Bog na vrhu finančnega Olimpa.

Bil je tudi kandidat francoskih socialistov v tekmi za mesto predsednika republike. Bil. Zdaj ne več. Hja, tedaj so se okoreli socialistični dogmatiki, morebiti celo nostalgiki nekakšnega marksističnega moralizma, spraševali, kako je mogoče, da za socialiste, torej za levičarsko stranko, kandidira predstavnik mednarodnega finančnega kapitala, torej vrhovni varuh interesov globalnega kapitala. Kako je mogoče, da se bo v volilni boj z desničarjem, sedanjim francoskim predsednikom Sarkozyjem, podal nekdo, ki se okrog prevaža v najdražjem porscheju. Socialist, pa v porscheju? Ampak, saj vemo, ideologije so mrtve. Med levico in desnico danes menda ni več bistvenih razlik: vsi vplivni politiki, pa naj bodo z leve ali desne, se vozijo v dragih avtomobilih, imajo razkošne jahte in premoženje na Kajmanih.

Ampak potem, sredi maja, se je v neki newyorški sobi DSK-ju zgodila Ofelija. Temnopolta sobarica, ki naj bi si jo najvplivnejši Francoz menda privoščil kar tako, mimogrede, v času, ko je pakiral svoje stvari za odhod iz hotela. Bila je tam, temnopolta Ofelija, na pol poti med kopalnico, kjer se je pravkar stuširal, in garderobno omaro. Kako zelo priročno! Še slačiti se mu ni bilo treba. Ofelija trdi, da jo je vzel na grob, ponižujoč način. Tako, kot se to počne s podložniki. Mimogrede.

Potem, ko ga je ameriška policija aretirala zaradi domnevnega posilstva, so mediji iznenada odkrili, da takšna dejanja pri DSK-ju niso nič izjemnega, da si je ženske jemal, ko si je zaželel, menda tudi proti njihovi volji. Bolehal naj bi za posebno boleznijo, ki se ji reče pohota. Marsikateri vplivnež boleha za takšno boleznijo. Pohota, pohlep - kako sorodno zveni.

Takšni ljudje, kot je DSK nam torej krojijo usodo. So visoko nad nami. Samozavestni, z občutkom nedotakljivosti. Prepričani so, da lahko vzamejo vse, kar si zaželijo. Kot graščaki. Dokler so podložniki podložni, dokler jih častijo kot bogove. Dokler ...