Dušan silni

Dušan Črnigoj je pred tremi leti dobil naziv častnega občana Ajdovščine. Odločitev, ki jo je, sicer ne brez polemik, sprejel takratni občinski svet, je simptom Črnigojeve vloge in moči v lokalnem okolju. Še posebej glede na to, da je naziv dobil dve leti po tem, ko so Primorje zaradi menedžerskega prevzema prvič obiskali kriminalisti in le nekaj mesecev po izbruhu afere Čista lopata. Tudi zato njegov odstop ne zapira le poglavja v zgodovini Primorja, ki ga je Črnigoj vodil skozi najbolj slavne in predvsem najbolj bogate čase.

Scenarij, v katerem banke zahtevajo odstop prvega človeka podjetja, ki ga je treba reševati, je sicer že viden. Tako kot odhaja veliki Črnigoj, je pred nekaj leti, denimo, odhajal veliki Bavčar. Naprej iz vrha med člane uprave in nato iz podjetja. Črnigoj ima za razliko od Bavčarja za seboj dovolj let, da si lahko privošči častni umik, in najbrž tudi dovolj velik kapital ugleda in zaslug, da bo, ko bo vihar mimo, lahko mirno živel kot spoštovan član skupnosti.

Bistveno vprašanje pa seveda ni, koliko sorodni sta si usodi Dušana in Igorja, ampak koliko podobni bosta prihodnosti njunih podjetij. Za primorsko gospodarstvo bi bilo dobro, če bi bilo podobnosti čim manj. Prisilna poravnava v Istrabenzu je sicer povzročila veliko nelagodja in strahu, a prisilna poravnava v Primorju bi na kolena spravila na desetine podizvajalcev, ki bi se morali sprijazniti z delnim poplačilom terjatev. Socialne posledice morebitnega stečaja podjetja, ki zaposluje skoraj 1000 ljudi, pa bi bile za dolino katastrofalne. Ob začetku globalne gospodarske krize je na Goriškem začel klecati Hit, odpuščala je Iskra Avtoelektrika in propadal je Mip. Medtem ko Hit kljub težavam počasi jemlje slovo od rdečih številk in Iskra podpisuje nove milijonske pogodbe, je Mipova veličina že davna zgodovina. Po kateri od obeh poti bo krenil gradbeni velikan, je odvisno od bank. Od česa so odvisne banke, pa je mnogo, mnogo bolj zapleteno vprašanje.