Dva nauka

Čeprav je referendumska kampanja v minulih tednih občasno dajala vtis, da nas v primeru potrditve oziroma zavrnitve Družinskega zakonika na referendumu čakata moralni razkroj oziroma popoln razvrat (pač odvisno od tega, koga smo poslušali), se nič od tega ne bo zgodilo. Čisto nič.

Privrženci tradicionalne družine ne bodo nič laže prišli do službe, tudi plačevanje položnic ne bo nič lažje, plače ne bodo višje, življenjski stroški ne bodo nižji, skratka, življenje ne bo nič prijetnejše. Tudi otrok, ki jih očetje in matere v tradicionalnih družinah zanemarjajo, ne bo manj. A tudi tega, da bodo ulicam zavladale trojke krščanskih fundamentalistov, ki bodo preganjale vsakogar, ki bo deloval sumljivo homoseksualno usmerjen, najbrž ne bomo doživeli.

Iz včerajšnjega izida referenduma je mogoče potegniti dva nauka. Prvi je ta, da je slovenski frajgajst, svobodnjaški duh, ki se vleče od Prešerna prek Cankarja do krogov okrog Revije 57, Perspektiv in Nove revije, v veliki meri le se stvar zgodovinskih učbenikov, libertarnost večinskega dela družbe pa utvara oziroma spomin. Če bi bilo drugače, nam ne bi bilo treba glasovati o zakonu, ki le prepoznava in kodificira oblike življenja, ki v družbi že obstajajo. Je pač tako, da še dolgo ne bomo imeli deklariranega geja za ministra, kot ga imajo Nemci, tudi veleposlanika z možem, kot ga je v Slovenijo poslala Finska, najbrž ne.

O vseh teh svetlih zgledih in strahovih smo v minulih tednih in mesecih veliko poslušali, etiketiranja in manipulacij pa je bilo več kot preveč. Kar vodi k drugemu nauku. Opazovalci dogajanja smo namreč imeli novo priložnost spoznati, kako nizk(otn)a je pogosto raven javne razprave v Sloveniji, kjer resničnost izrečenega prepogosto klone pred lažjo, agresivnostjo, manipulacijo in ponavljanjem ene in iste trditve v nedogled. Kar nikakor ni dobro, saj te razprave spremljajo tudi otroci. Tisti, za katerih blagor nam je tako veliko.

In še enkrat: od včeraj nihče ne bo živel nič bolje.