Dva obraza

Ime Janusz (po naše Januš) je na Poljskem precej pogosto. Kratek skok v zgodovino pojasnjuje, da se je utegnilo razviti iz imena rimskega boga Janusa, boga z dvema obrazoma, simbola dvoličnosti.

Nikakor si ne bi upala trditi, da latinski rek “nomen est omen” velja za vse ali kateregakoli poljskega Januša. Se mi pa z vsakim preživetim dnem na Poljskem bolj dozdeva, da je značajsko značilnost omenjenega rimskega boga prevzela kar celotna država.

V tej pretežno katoliški državi, kjer vere med približno 90 odstotki ljudi ni zamajal niti režim polpretekle zgodovine, je na skoraj vsakem vogalu mogoče vstopiti v mogočne cerkvene stavbe. Verouk je v javnih šolah obvezen in četudi lahko učenci kot alternativo izberejo pouk etike, tega zaradi finančnih težav menda izvaja le malo šol. Splav je - razen v redkih izjemnih primerih - prepovedan, kontracepcija, kakopak, plačljiva. Veliki panoji pokojnega papeža Janeza Pavla drugega na cerkvenih pročeljih potrjujejo spoštovanje rojaku in nekdanjemu vodji rimokatoliške cerkve.

A glej! Prav ta navidezno cerkveno moralno neoporečna družba prav rada pokaže tudi svoj manj “lepi” obraz, ki si pred povsem legalno prostitucijo prav očitno zatiska oči, usta in ušesa.

Da je ta dejavnost v državi očitnih kontrastov legalna, ni naključje, mi prostodušno zaupa eden izmed redkih angleško govorečih poljskih taksistov. “Je pač tako, da so žene doma 'čiste' svetnice, željne može pa po zadovoljitev pošljejo k - oprostite izrazu - 'umazanim' kurbam,” razlaga med vožnjo. K tej njegovi črno beli razlagi bi rada pripomnila še kaj o nevzdržnem socialnem položaju in celo prisili mladih deklet v prostitucijo, pa še kaj o spolnem turizmu, ki očitno tako lahko in brez slabe vesti vse bolj cveti med vse več Evropejci. A taksist, ki ima na kartici izpisano ime Januš (naključje, pač), ima očitno zadovoljivo razlago za vse. Tudi za to, zakaj Američani ne zaprejo Guantanama in zakaj skupaj z večino Evropejcev vztrajno zamenjujejo Slovenijo in Slovaško.

Medtem sama še iščem odgovore, zakaj je takšna dvoličnost med ljudmi tako zelo sprejemljiva. Ne le v tujini, tudi doma, kjer mi večina prav vztrajno dopoveduje, da sta obraza družbe lahko le dva … Levi ali desni.

Deloma se odgovor ponuja med surfanjem po sveži poljski politični in družbeni sceni, ki govori o tem, da so ljudje začeli sprejemati življenje takšno, kot pač je. S prostitutkami, geji, lezbijkami, splavi, kontracepcijskimi tabletkami, seksom pred poroko, ženskami na odgovornih delovnih mestih, materami samohranilkami in vsemi podobnimi nekdaj družbeno tako oporečnimi ljudmi in dejanji vred.

Najbrž si je tudi zato trden vstop v poljski parlament na zadnjih volitvah zagotovila povsem nova stranka, ki je v hram demokracije pripeljala tansseksualko in homoseksualca in ki povsem odkrito zagovarja pravice homoseksualcev, ločevanje cerkve od države, odpravo ovir za opravljanje splava, za povrh pa še legalizacijo marihuane. In najbrž bo tudi zato katoliška Poljska z vodilno koalicijsko stranko na čelu priznala partnerstva istospolno usmerjenih.

Vse to pa zgolj potrjuje dejstvo, pred katerim si oči, ušesa in usta manj lepega obraza družbe rado zatisne tudi še veliko Slovencev. Družba ni projekt, ki bi ga lahko po svoji volji oblikoval in gnetel ta ali oni režim. Je zgolj masa posameznikov, ki so vsak po svoje posebni in drugačni. In ki vedo, da se družba s spreminjanjem razvija in raste.

Mami in atu (ali pa mamama ali atoma, teti, stricu, staremu očetu ali stari materi ali pa nenazadnje dobremu prijatelju) pa je lahko hvaležen tisti, ki se je s tem spoznanjem naučil mirno živeti.