Dva svetova

Človek, ki po svetu hodi odprtih oči, hkrati pa bere, gleda, posluša ... medije, zlahka dobi vtis, da v Sloveniji, ko govorimo o turizmu, soobstajata dva svetova. Prvi je tisti, ki ga zagleda, ko se sredi poletnega dneva sprehodi skozi biser, ah, klišeji, slovenskega turizma, Portorož. Parkirišč, kolikor jih hoče in kjer koli jih hoče, plaža bolj kot ne prazna, ponudniki izvenpenzionskih storitev tarnajo, nič drugače ni v drugih obmorskih mestih. To je en svet.

Drugi se pojavi, ko do besede pridejo turistični menedžerji, ki prekipevajo od zadovoljstva, kako odlična da je sezona. In potem človek v resnici ne ve, ali naj verjame lastnim očem, ali pa imajo vendarle bolj prav gospodje, ki o turizmu načeloma nekaj vedo (je pa res, da imajo tudi stroge nadzornike, ki jim je skozi medije mogoče marsikaj prodati).

Je torej mogoče, da ta svetova sobivata? Bržčas že. Saj obiska turističnih krajev ne generirajo le hotelski gostje, temveč so tudi dnevni obiskovalci, pa tisti, ki si za dan, dva ali tri najamejo sobo ali apartma, pa kampisti, kolesarji ... In teh je vsaj ob morju več kot očitno manj kot minula leta, o čemer pričajo tudi izjave ponudnikov. Ljudem, ki ne vedo, ali nemara ne bodo tudi oni jeseni ostali brez dela, je tistih nekaj dni ob morju pač zadnja skrb.

Čisto brez vloge pri (ne)uspešnosti sezone gotovo ni niti ponudba. Ki je, kakršna je: gostinska v večini primerov ne presega tiste v večjih nakupovalnih centrih, tudi če bi človek med dopustom želel po nakupih, nima prav veliko izbire, kulturne ponudbe je sicer nekaj več, a zgolj to pač ni dovolj. Vse to denimo ima ne tako oddaljeni Gradež. Poreč tudi. Pulj. Opatija. Rovinj. Kraji ob Vrbskem ali Gardskem jezeru tudi. Ljubljana, nenazadnje, pa čeprav nima morja, tudi. Zato si velja zapomniti: za kontinentalca v nekaj letih ne bo bistvene razlike, ali se zapelje v Portorož ali čez schengensko mejo pol ure dlje v Poreč ali Opatijo. Če še ne, bi na to morali načrtovalci razvoja slovenskega obmorskega turizma začeti misliti.