Dvajset let samote

Dvajset let po plebiscitu o samostojnosti države, na predvečer božiča dva tisoč deset, smo pod jelko našli nepričakovano darilo, ki nas ni presenetilo. Vprašali se boste, kako to, da nas ni presenetilo, če pa ni bilo pričakovano. Zato, ker se včasih zgodi, da je to, česar ne pričakujemo, že med nami, le da to opazimo šele, ko nam ga pokažejo s prstom.

Tako se je zgodilo, da je pred dnevi analitični oddelek založniške skupine Economist, ki vsako leto meri stanje demokracije v državah po svetu, izločil Slovenijo z lestvice držav zrele demokracije, kjer je bila do pred dvema letoma. Vzrok za to naj bi po njihovem mnenju bilo pomanjkanje politične kulture in zaupanja državljanov v politiko. Ali nismo vsega tega že vedeli, brez opozorila prestižne založniške skupine?

Z lestvicami je tako: vanje verjameš ali pa ne. Včasih si gori, drugič ne, ne da bi vedel zakaj in kako. Toda to, da dvajset let po osamosvojitvi (odcepitvi od Jugoslavije) nekaj šepa pri nas doma, ni stvar vere ali nevere, je dejstvo, ki se drži na nogah tudi brez lestvic. Verjetno je golo naključje, da smo takšno darilo dobili tik pred okroglo obletnico plebiscita; tako kot je čisto naključje, da je prav zdaj na oblasti levica, ki bi že po tradiciji morala prisegati na dialektiko demokracije. Verjamem tudi, da je čisto naključje to, da je naša politična kasta, tako na levi kot na desni, izraz junakov, ki so bili na javni sceni pred dvajsetimi leti in so prisegali na demokracijo in na človekove pravice kot na generator nove države, in je danes nesposobna izraziti neki vsaj minimalen konsenz okrog skupnih vrednot, ki bi pozitivno vplivale na celotno družbo. Da ne govorimo o naključjih okrog izbrisanih, ki že dvajset let čakajo na pravične odškodnine. Ali pa o dejstvu, da se pri nas o manjšinah veliko govori in malo upošteva, tako kot se je zgodilo z italijansko manjšino ob ustanovitvi občine Ankaran, ko je noben politični, pravni in sociološki subjekt ni upošteval kot subjekt, da bi prisluhnil njenim razlogom proti ustanovitvi nove občine, kaj šele da bi jih sprejel. Verjamem, da je vse le golo naključje.

Kaj pa, če se bomo nekega dne zbudili in presenečeno ugotovili, da smo živeli dvajset let v samoti - in zmoti?