Eko anarhija

Že res, da so pastirske hiške po kraških gmajnah posejane že stoletja. A nikoli ljudje v njih niso bivali, uporabljali so jih le za začasno zatočišče med pašo in poljskimi deli. Bivali so v hišah v strnjenih naseljih. Tak poselitveni vzorec je za Kras, Istro in precej drugih slovenskih pokrajin povzela tudi prostorska zakonodaja. Zato imajo vse občine natančno določene meje poselitvenih območij in zunaj teh gradnja in bivanje nista možna.

A se je zadnja leta na Krasu in v Istri razpaslo prav to: počitniška prikolica ob eni vasi, zabojnik pri drugi, lesena lopa pri tretji, šotor pri četrti, zemljanka pri peti ... Da, Kras in Istra sta postala modni trend in nekateri si bližnjico do tega razkošja omislijo kar v prikolici, zemljanki ali šotoru.

Nekateri, med njimi Janez Kopač, nekdanji okoljski minister in še vedno visoki državni funkcionar, takšno početje utemeljujejo z navedbo, da uporablja ta objekt le za spravilo kmečkega orodja. A kaj potem ob njegovi zemljanki nad Ankaranom dela velik zidan žar, so ga te dni zaman spraševali novinarji Financ.

O osnovnih higienskih standardih, kot so pitna voda, stranišče, ustrezno odvajanje in čiščenje odpadnih vod, skrb za odpadke in podobno, kar naj bi bilo v 21. stoletju pravilo in kar morajo po strogo določenih predpisih upoštevati in krepko plačevati vsi ljudje, ki zakonito bivajo v normalnih zgradbah, v večini primerov ni ne duha ne sluha. Eni si pomagajo z vodo s pokopališča, na elektriko se nekje priklopijo na črno, drugje si postavijo sončni panel (ki ob deževnem vremenu seveda ne daje elektrike), o straniščih si na črno bivajočih nihče ne upa vprašati.

Tisti, ki kaj povedo sami od sebe, skušajo svoje početje spraviti pod okrilje ekovasi ali društva, kjer da je vse to sonaravno. Toda s tem delajo največ škode prav ideji ekovasi, saj mečejo črno luč na njeno pravo vsebino. Ki seveda vključuje tudi sožitje z domačini in se ne more kar požvižgati na vse zakone.