En centimeter podzemlja, prosim

Berejo policisti, direktorji in misice, slikarji in nogometaši. Celo pesniki berejo. In Primorske novice, ki prav tako berejo življenje, in pišejo naš mali svet, bodo danes in v naslednjih dneh na ogled postavile žive dokaze, da berejo vsi. Vsak drugače seveda. Nekateri v spalnici, drugi na letalu. Nekateri medtem ko hitijo po mestu, drugi čednostno sede, tretji nemarno in pregrešno leže, kot ugotavlja eden od udeležencev letošnje razprave na festivalu Vilenica.

Morda se prav v položaju skriva odgovor na veliko bolj zapleteno vprašanje: kateri del nas bere? Katera ploskev zapletenega, v ostre in tope kote ukrivljenega telesa, ki mu pravimo človek?

Včasih bere naš drzni avanturist, rušitelj ustaljenega, ki išče luknjo v zidu, prehod čez ograjo, pot do neraziskanih obzorij. Včasih bere naš ljubitelj udobja, naš namrgodeni malomeščan. Prebija se od strani do strani z očali na koncu nosu in blazino na koncu hrbta, da bi našel potrditev za svojo nespremenljivo resničnost in dokaz za pomembnost svojih navad. Morda berejo naš otrok, ki išče tolažbo, naš vojak, ki potrebuje pogum, naš grešnik, ki prosi za odvezo od krivde, naš povzpetnik, ki tipa za novo stopničko, iz katere bi se dvignil bližje vrhu gore. Včasih naš notranji menih hlepi po mističnem doživetju, včasih nekdo drug v nas med vrsticami brska za novo naslado.

Nikomur od te množice ne smemo in ne moremo odreči pravice do branja. Do vstopa v čudoviti svet zgodb, ki je človeku tako blizu ravno zaradi tega, ker je sam tak kot človek. Upogljiv v sklepih in spremenljiv v izrazih. In ker ne moremo odreči pravice do branja, to velja tudi za pravico do pisanja. Etična in estetska ravnila, ki se rada prislonijo, ne samo ob pisateljevo in pesnikovo, ampak tudi ob novinarjevo pero, so seveda plemenito orodje reda in razvoja.

Ampak kljub temu se včasih motijo. Zato se zgodi, da neminljive ali prelomne ali oboje postanejo ravno tiste besede, ki jih je ravnilo udarilo po prstih.

Morda obstaja le en centimeter, pri katerem se nikoli ni mogoče ušteti. In ta centimeter ima z mistiko literarnega podzemlja, ki ga slavita pričujoča priloga in pričenjajoči se festival, mnogo opraviti. Književnost ima, tako kot vsaka oblika umetnosti, tako kot voda, ki oblikuje kapnike, privilegij, da je pod površjem. Pod zvenom vsakdanjih sporočil. Pod zakoni in pod moralo, pod zgodovino in vero v onostranstvo.

Tisti centimeter besed, ki ne glede na čas, kraj, položaj in ravnilo ostaja vedno enak, je centimeter nedoumljivega. Centimeter vzdušja in občutja, ki bralki in bralcu zlezeta pod kožo. Ki se ugnezdita med spomini in udomačita med prepričanji.

V tem centimetru, ki je onkraj razumskega, književnost živi ali umre. Začenja se, torej, festival besed, ki nikomur ne ponujajo obljub, a vsem ponujajo poljub. In takšne ljubezni je škoda zamuditi. Veliko bolje se je uleči in uživati.