Enaki v vinu

Slovenija je tradicionalna vinska dežela. Nad sektorjem, ki je pomembna kmetijska panoga in ima pomembno vlogo v prepoznavnosti in promociji naše države, obenem pa sta vino in vinski turizem vidni sestavini slovenske turistične ponudbe, država nima prav temeljitega nadzora.

Ob vinogradnikih, ki od vina živijo, je v Sloveniji še kdo ve koliko ljubiteljskih pridelovalcev. Ti vino pridelujejo zase in prijatelje, zelo veliko pa jih nekaj vina proda, da si pokrijejo stroške pridelave in prislužijo žepnino. Njihov pridelek pri nas praviloma ni v sistemu nadzora pridelave, niti v sistemu nadzora kakovosti. Ker je bagatelnih prekrškarjev domnevno veliko, je skupni prekršek velikanski. Po nekaterih ocenah je več kot pol pridelka vina izven davčnega in drugih nadzornih sistemov, tudi izven nadzora kakovosti, kar pomeni, da je država kljub sodobni vinski zakonodaji povsem flopnila pri njenem izvajanju.

Zdaj s spremembami nekaterih zakonskih določil skuša izostriti pregled nad obsegom sektorja in predvsem izenačiti pridelovalce, da dajatve ne bodo bremenile le tistih, ki izpolnjujejo zakonske obveznosti.

Ko so pred dobrima dvema tednoma sprejemali zakon, je bilo težko razumeti izjave predstavnika gostincev, češ da se je država spravila nad turizem, ker bo temeljiteje nadzirala izvor in kakovost vina v gostinskih lokalih ter sankcionirala prodajo “domačega” vina brez znanega porekla.

Pri vinu v gostinstvu je pri nas žal še vedno tako, da večina gostincev precenjuje svoje delo. Nekajkratne marže za postrežbo, bodisi vina v bokalih bodisi v steklenicah, niso fer ne do vinarja, ne do potrošnika.

S temeljitim izvajanjem zakonodaje in z enako obravnavo deležnikov na vinskem trgu lahko država pomembno prispeva k njegovi normalizaciji, ureditvi celotnega sektorja in ne nazadnje k dvigu vinske kulture. Pot je bila že prej, zdaj je na novo prevlečena, torej se je je treba lotiti.