Enkrat se vse konča

Zimska športna sezona z velikimi koraki stopa cilju naproti. Za slovenski šport je bila izjemno plodna, saj je na olimpijskih igrah podiral rekorde. Vrh tvorita dve imeni: Tina Maze in Peter Prevc. Če smo povsem natančni tri, k Mazejevi sodi še vodja ekipe in njen življenjski sopotnik Andrea Massi. Korošica je z dvema olimpijskima naslovoma osvojila vse, kar je želela. Povsem logično je, da je le še vprašanje časa, kdaj bo smuči postavila v kot. Pri Mazejevi in Massiju se prepletata profesionalizem in skupno življenje, zato je tveganje za hitrejši konec sodelovanja še toliko večje. Tako niti posebej ne preseneča, da je Andrea Massi med finalom svetovnega pokala napovedal razpad ekipe aMaze. Pozneje je izjavo sicer omilil. Podrobnejši spremljevalci smučarskega dogajanja vedo povedati o včasih burnih odnosih med obema, da napetosti z zunanjim svetom niti ne pogrevamo. Javnih kritik Massija na račun Mazejeve je bilo preveč, da bi bile naključne.

Bolj kot s koncem zgodbe Maze-Massi bi se morali vprašati, kaj bo z alpskim smučanjem v prihodnjih letih. Tina je pač že dala vse, kar je lahko. Razklanost med klubi kaže, da jasne vizije, kako naprej, ni. Vmes je zazijala velika generacijska luknja, vprašanje je tudi, kaj bo s pokrovitelji.

V smučarskih skokih težav z uspehi in denarjem ni, čeprav ni vedno vse idilično. Na pravega naslednika uspehov Primoža Peterke smo sicer čakali več kot desetletje, a tudi v vmesnem obdobju ni manjkalo stopničk, zmag in odličij. Peter Prevc je še zelo mlad, a za njim obeta le leto mlajša generacija, v katero sodi tudi primorski rekorder Jaka Hvala. Žal pa je po meteorskem lanskem vzponu spoznal tudi neprijetno plat skakalnega športa. Vso sezono se je vrtel v začaranem krogu iskanja občutkov na skakalnici. Ne prvi ne zadnji, utečene poti na pot uspeha pa tudi ni. Skoki so sestavljeni iz množice odtenkov in tudi zato je tanka črta med uspehom in neuspehom še bolj izrazita.