Enkratna praksa?

Iz včerajšnje razlage vrhovnega državnega tožilstva v primeru razkritja kazenskih ovadb proti ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću lahko razumemo, da novih razkritij drugih ovadb proti drugim osumljencem v drugih zadevah ni pričakovati. Kajti, kot pojasnjujejo, odločitev v eni zadevi ne pomeni nove prakse.

Med vrsticami pa je zaznati, da se generalni državni tožilec, ki - mimogrede - o zadevi sploh ni bil obveščen, s takšno prakso ne strinja. Še posebej ne zato, ker je prav vrhovno državno tožilstvo na upravno sodišče vložilo tri tožbe zaradi različnih pogledov tožilstva in informacijskega pooblaščenca na zakon o dostopu do informacij javnega značaja.

Dejstvo je namreč, da se omenjeni zakon tepe z zakonom o kazenskem postopku, ki opredeljuje, da predkazenski postopek in sodna preiskava nista javna. Kaj bo za tožilko specializiranega državnega tožilstva Blanko Žgajnar, ki je dala zeleno luč za razkritje ovadb, pomenilo zavzemanje tožilstva, da v prihodnje posredovanje informacij javnosti ne bo več imelo prednosti pred interesi kazenskih in predkazenskih postopkov, za zdaj ni znano. Nihče se namreč ne dotakne vprašanja, ali jo lahko doletijo tudi kakšne posledice. Kajti tožilci so pri svojih odločitvah samostojni in tudi če stopajo po robu nevidne meje, se jim praviloma ne zgodi nič.

Druga plat informacij javnega značaja, na katero so prav včeraj opozorili v Transparency International Slovenia, pa je, da že poldrugo leto čakajo na odločitev, ali je javnost upravičena do informacij o nakupu ograj na meji. Tako dolgotrajni postopki preprečujejo civilni družbi nadzor nad porabo javnega denarja, opozarjajo. Bolj ali manj je jasno, da praksa na področju dostopa do informacij javnega značaja v Sloveniji ni enotna, po drugi strani pa so zelo hitre reakcije informacijskega pooblaščenca v primeru sumov kršitve zakona. Ki pa si ga očitno vsaka ustanova razlaga po svoje in glede na trenutne okoliščine.