Enotnost se spreminja

Včeraj smo praznovali dosežek, kakršnega bi bilo moč ponoviti le v zelo izrednih razmerah: enotnost naroda, ki nas je potem pripeljala v samostojnost. Danes o praznovanju ni kaj poročati. Oblast in parlament sta čustva nad tisto svetlo preteklostjo izlivala že v petek in izkoristila prikladno nizanje prazničnih datumov za tako imenovano dopustniško mostičenje do novih delovnih dni. Zvest svojim navadam je ostal le predsednik Pahor, ki je včeraj ljudstvo povabil v predsedniško palačo.

Eden od redkih, ki so v začetku tega tedna v parlamentu še delali, je bil njegov predsednik Janko Veber. Javnosti je predstavil pregled dela državnega zbora v letu, ki se izteka, in med najpomembnejše odločitve parlamenta uvrstil nezaupnico prejšnji vladi in izvolitev nove. Eni bodo v takšni oceni videli začetek razgaljanja nepravilnosti, drugi hvalospev svinjariji, ki je odnesla nasprotnikom močnega političnega tekmeca. Zmerni bodo dojeli dejstvo, da tako ni prišlo do politične krize, ki bi lahko ohromila državo.

Ampak zamenjava in z njo poglobitev razdvojenosti sta prišli v času, ko bi bilo dobro vsaj pri nekaterih stvareh stopiti skupaj, slišimo z vseh koncev. Torej še tako poglabljajoča kriza ni dovolj za ponovitev tistega, kar smo slavili pred 23 leti. Enotnost iz tistih časov bi nam lahko omogočil le še na primer kakšen zunanji sovražnik. Toda to niso več pravljice za današnje čase.

Da smo delali napake, sta ob prazniku priznavali tako aktualna oblast kot aktualna opozicija. Le da jih pripisujeta ena drugi. Pustimo ob strani primer, ki je pripeljal do zamenjave na vrhu letos spomladi. Naj se razplete kakorkoli, dobro je že to, da je ohrabril policijo in pravosodje. Še nedavno tega sta se sramežljivo lotevala le posameznih zasebnikov, danes pa pred njima niso več varni niti ljudje v političnih in v državnih gospodarskih vrhovih. Tudi za ceno novih razdvajanj, ampak nič hudega - nuja po enotnosti je bila leta 1990 vse kaj drugega, kot bi bila danes.