Etična razpotja

V kakšni državi živimo? Je takšna, kot smo si jo predstavljali pred 20 leti? Kako trden je sistem vrednot oziroma ali ga sploh premoremo? In koliko je vreden človek?

Ko si takšna in podobna vprašanja začnejo postavljati slovenski najbolj ugledni pravniki, ki še znajo stati na trdnih tleh, je to znak, da s slovensko družbo ni vse v najlepšem redu. Živeti “od volitev do volitev” pač ni temelj, ki bi pripomogel k dolgoročnemu razvoju in stabilnosti, ki ga tako mlada in ranljiva država, kot je Slovenija, nujno potrebuje. Če je vladavina prava osnovni steber demokracije, postaja slovenska demokracija zelo majava. Predvsem zaradi signalov, ki jih ljudstvo dobiva “od zgoraj”, s strani političnih elit: tistih, ki bi rade ostale na položajih, in tistih, ki bi rade ponovno prišle na položaje.

Odnos med politiko in pravom bi moral biti, vsaj v teoriji, jasen. V praksi je, žal, drugače. Izjemno zanimanje za četrtkovo okroglo mizo o pravnih postopkih kot sredstvu politike na pravniških dnevih dokazuje, da je problematika še kako aktualna. In da v državi obstaja resen problem etičnih meril, ki še zdaleč ni zgolj pravna zadeva. Izrabljanje prava v politične namene sicer ni slovenska posebnost, saj je dovolj že, če se ozremo k zahodnim sosedom. Posledice pa so lahko za narod dolgoročno katastrofalne.

Kdaj in zakaj se je Slovenija znašla na točki, iz katere ni videti pravega izhoda? Težko je določiti. Mozaik so z drobnimi kamenčki pomagali sestavljati mnogi, ki pa danes kritizersko (ne kritično) kažejo drug na drugega. Nakopičilo se je preveč vsega in široke ljudske množice so izgubile zaupanje tako v politiko kot v pravo. Pot nazaj pa je izjemno težka, čeprav ni nemogoča.

Običajni smrtniki pojem pravne države že dolgo dojemajo kot oguljeno frazo, ki v Sloveniji ni nikoli “meso postala”. Vendar je po 20 letih čas, da začne pravna država delovati za vse enako, ne za kurje tatove bolj in za velike tajkune manj.