EU nam ne bo pomagala

Pred desetimi leti, ko je Slovenija vstopila v EU, je bil prevladujoč sentiment v družbi optimizem, danes pa bi bilo težko še bolj depresivno. Za ilustracijo le dva podatka s spleta: samo iz Pomurja se je v minulih letih v Avstrijo izselilo 800 slovenskih družin, rast slovenskega BDP pa je bila šest- do sedemkrat nižja od rasti v Litvi, na Poljskem in Slovaškem. Pred desetimi leti je bila Slovenija vzorna članica. Kje se je zalomilo?

Prvič, Slovenija je z osamosvojitvijo in z včlanjenjem v EU izpeljala koraka, ki sta bila razumljena kot cilj, namesto da bi bila sredstvo. Cilj bi moral biti eden: živeti bolje, varneje, z več priložnostmi za osebni in poslovni napredek. Tako pa smo se zadovoljili s člansko izkaznico, ne da bi se zavedali, da je ta le sredstvo. Ko je bil “cilj” dosežen, smo obstali, ne vedoč, kaj zdaj, kar v prvi vrsti kaže na konceptualno izpraznjenost politike, ki ne ve, kaj z državo.

Drugič, v desetih letih so se v politiko in gospodarstvo vrnile prakse, ki smo jih dotlej morali skriti. Ne ukiniti, le prikriti. Saj vemo, da gremo na prvi obisk k tašči polikani in z bombonjero, čez čas pa pridemo z rokami v žepih in skuštrani. Podobno je z državami. Dokler si prizadevajo za nekaj, so vzorne, potem se razšlampajo.

Tretjič, dokončno se je izkazalo, da je politika poligon neizobražencev in robatežev, ki bi v realnem sektorju stežka dobili službo, v gospodarstvu pa so cveteli guruji z zaslombo v politiki, ki so posle sklepali pod mizo, plačevali pa so jih s krediti, ki jih danes odplačujemo vsi. In ko slovenski politik ustvarja okvir, v katerem naj slovenski postsocialistični biznismen dela, dobimo Istrabenz, Pivovarno Laško, NLB, SCT in Primorje. Korupcija je zacvetela, obsojenci ali posamezniki v postopkih pa tvorijo elito družbe.

In Slovencu še vedno ni prekipelo, še vedno najraje hodi v službo v javni sektor in še se vedno raje zadolži za nakup avtomobila kot za šolanje ali odprtje lastnega podjetja.

In dokler bo tako, nam nobena EU ne more pomagati.