Evrolandija

Marsikomu od nas, ki kljub krizi še vedno živimo v materialnem izobilju, ki imamo vodo in elektriko na voljo takoj, tukaj in zdaj 24 ur na dan, pa tudi druge dobrine, bi koristilo, če bi skupaj z afganistanskimi pribežniki, ki so se utaborili ob Soči, na robu mesta, ki je tudi naše, prebil noč ali dve. Na tleh, pokrit s podarjeno odejo, v najboljšem primeru dvema, v nevzdržni vlagi, izpostavljen nadležnim komarjem. Da bi dan ali dva preživel v umazanih oblačilih, brez toaletnih potrebščin in kuhane hrane ter se skušal tako vsaj za kratek čas poistovetiti z nezavidljivimi usodami fantov in mož, ki so se v stiski odločili, da zapustijo svoj dom, kar zagotovo ni lahko.

Tudi zato, da bi se pripravil na Evropo prihodnosti, ki bo očitno še bolj multikulti, saj nanjo vsakodnevno pritiska na tisoče iskalcev boljšega življenja z različnih koncev in krajev. Slepo, po nekem avtomatizmu in kot magnet jih vleče proti “Evrolandiji”, kjer bodo, tako verjamejo, dobili službo, živeli v miru in bili deležni vsaj delčka tukajšnjega blagostanja.

Sosednja Gorica je bila že pred najnovejšo zgodbo o afganistanskih prosilcih za azil polna tujcev. Že kratek nedeljski sprehod po Korzu pokaže, da je razmerje med domačini in priseljenci na ulici številčno že močno na strani drugih. V času globalizacije Italijane, Slovence in Furlane (nekoč tudi Nemce) na Goriškem, ki je bila od nekdaj stičišče različnih kultur, vse bolj nadomeščajo Afričani, Kitajci, Afganistanci. Naj se nam zdijo še tako tuji in drugačni, se bo treba na njihovo prisotnost počasi navaditi. Tudi v Novi Gorici, kjer se zaenkrat soočamo predvsem s priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik.

Evropa, katere del smo, še ni v celoti poplačala moralnega dolga do prebivalcev nekdanjih kolonij oziroma držav tako imenovanega tretjega sveta. Z njenim aktualnim odnosom do priseljencev ta iz dneva v dan celo narašča. Kaj se bo iz vsega skupaj razvilo in kako, pa je zaenkrat težko napovedati.