Evropa z brado

“Končno! Čaka nas nekaj ur politike in matematike,”je ob začetku vroče evrovizijske noči tvitnil britanski komik, igralec in pisatelj Danny Wallace. In Evrosong je natanko to. Vsako leto v začetku maja ponudi svojevrstno geopolitično sliko Evrope. Države si glasove delijo po medsosedskih simpatijah, letošnja izvedba pa je v ospredje postavila nekaj samoumevnosti, ki to niso več. Zaradi ruske politike do Ukrajine in odnosa, ki ga ima Putinova vrhuška do homoseksualcev, je Rusija tokrat dobila precej manj glasov. Statistika pravi takole: lani je točke Rusiji namenilo 27 držav, letos zgolj 13. Glasnega neodobravanja je bila deležna tudi njihova predstavnica, ki je iz Moskve v Kobenhaven sporočala glasove žirije. Enaka usoda je v predizboru doletela prav tako nič krivi dvojčici Tolmačev, ki sta povsem korektno izvedli skladbo Shine. V Evrosong se politika pač ne vpleta samo med glasovanjem.

Če to ne bi držalo, potem verjetno tudi Armenija, Belorusija in Rusija, kjer so lani sprejeli zakon o “antigejevski propagandi” EBU-ju ne bi žugale s peticijo, s katero so hotele doseči, da “kontroverzno” Conchito Wurst izločijo iz tekmovanja, sicer bodo iz prenosa izrezale njen nastop. A Conchita, “ženska z brado”, kot jo najpogosteje imenujejo, je zmagala. Kar ducat držav ji je namenilo največ možnih točk. Kaj to pomeni, kaj to govori o Evropi, zakaj je zmagala? Ker je travestit? Ker je to pač dovolj bizarno? Na forumih, ki so od konca sobotnega glasovanja zabrbotali kot živo močvirje najbolj nizkotnega, se večinoma ne sprašujejo, ali je pesem dobra. Ker Evrosong menda ni zato. Conchita pa pravi, da se je tokrat Evropa pokazala kot družba strpnosti in spoštovanja. Žal ne. Morda je s tem, da ji je naklonila zmago, le sramežljivo nakazala, da si to želi biti. Kar je spodbudno. Ni pa dovolj. Evropa bo takšna, kot jo je v trenutku tik po zmagi opisala Conchita, ko bo beseda diskriminacija izginila iz slovarjev. In nič prej. Ampak to bo zgodba z dolgo brado.