Evropska družina

Kjer je nekdo prvi, je običajno nekdo tudi zadnji. Slednje ob nedeljskem referendumu za vstop v Evropsko unijo velja za Hrvaško, ki bo sredi prihodnjega leta za zelo dolgo časa postala zadnja članica evropske družine. Med vsemi dosedanjimi referendumi o evropski prihodnosti je bila volilna udeležba pri naših vzhodnih sosedih najnižja. Na volišča je prišlo vsega 43,51 odstotka volilnih upravičencev, od katerih je za Evropo glasovalo vseeno spoštljivi dve tretjini volilcev.

Za primerjavo: 23. marca 2003 se je slovenskega referenduma udeležilo dobrih 60 odstotkov volilnih upravičencev, za Evropsko unijo pa se jih je tedaj - nedvomno v drugačnih okoliščinah kot danes - opredelilo skoraj 90 odstotkov.

Hrvaškemu rezultatu ploskajo oblasti tako v Zagrebu kot v Bruslju. Na Hrvaškem zato, ker so v težkih časih in po dolgotrajnih pogajanjih z vmesnimi zavlačevanji zaradi političnih odločitev vendar še uspeli prepričati državljane, v Bruslju pa v tem vidijo zaupanje evropski ideji tudi, ko ta poka po šivih. Veseli smo lahko tudi Primorci: v skupni Evropi bo Istra bolj celovita, italijanska manjšina ne bo več razdeljena.

Čeprav je po prvih odzivih pri sosedih Evropa za Hrvaško bolj strogi mentor kot želeni izbor, je jasno, da so se na nedeljskem referendumu (šele prvem po odločitvi za odhod iz Jugoslavije) hrvaški volilci odločili za prihodnost. Pa ne svojo, ki je za dalj časa že zavožena, saj jim v prihodnjih letih Evropska unija ne more kaj prida prinesti, obenem pa jim niti nima česa več odnesti. Gre za prihodnost potomcev tistih, ki so se v nedeljo opredeljevali. In ti so presodili, da sir in smetana pač nista primerna alternativa.

Da pa je tudi Evropa predvsem upanje, je ponazorila čestitka slovenskega premierja Boruta Pahorja na hrvaški televiziji po objavi referendumskih izidov, ko je med drugim dejal, da “Evropska unija sploh ni rešitev za vse nakopičene probleme”. Niti hrvaške niti slovenske!