Evropske sanje

Za nami je skupinski del evropskega prvenstva v nogometu. Po desetih dneh “aktivnosti” si bodo ljubitelji najpomembnejše postranske stvari na svetu danes privoščili prvi prosti dan. Jutri se začenjajo izločilni boji, ko ne bo več popravnega izpita. Za evropski prestol se poteguje še polovica sodelujočih reprezentanc, preostala osmerica zapušča turnir. To je v grobem tekmovalna bilanca nogometnega prvenstva, ki se prvič odvija na evropskem vzhodu.

Za sklepne ocene je sicer še prezgodaj. Nogomet je že po svoji naravi nepredvidljiv, a tudi zato nezadržno privlačen za širše množice, ki bolj ali manj strastno spremljajo dogajanje. Včeraj videno in zapisano se lahko že danes obrne na glavo.

In kaj smo lahko spremljali v prvem delu 14. evropskega prvenstva? Predvsem dober nogomet. Slabe ekipe oziroma naključnega udeleženca na prvenstvu praktično ni (bilo). Morda je v tem pogledu nekoliko izstopala Irska, ki pa je dobila zanjo najslabši možen žreb. So pa zato bili irski privrženci na tribunah verjetno najboljši. Huliganstvo, ki so se ga vsi bali in na katerega so opozarjali pred tem prvenstvom, je sicer prisotno, a v bistveno manjši meri kot denimo pred dobrima dvema desetletjema.

Za veliko večino navijačev je evropsko prvenstvo športni in družabni dogodek, v katerem se mešajo različne navijaške barve, ki dajejo nepogrešljivo kuliso samemu dogodku. Nestrpneži, provokatorji in nasilneži, podprti z različnimi substancami, se bodo v masi, ki spremlja prvenstvo, vedno našli, a postajajo vse bolj izolirani primeri. Evropska in svetovna prvenstva v nogometu so predvsem dogodki, ki združujejo, pa če se odvijajo v Afriki ali Vzhodni Evropi.

Slovenci imamo tovrstne izkušnje. Nogometna pravljica se je začela prav na evropskem prvenstvu pred 12 leti. Ko se je v Koreji leta 2002 neslavno končala, se je zdelo, da nove priložnosti ne bomo dočakali. Pa smo jo. Pred dvema letoma. Upamo in sanjamo, da jo bomo spet.