Evroskeptični z razlogom

Mimo je prvo desetletje slovenskega članstva v EU. Po približevanju in pogajanjih je bil 1. maj leta 2004 dan velikih pričakovanj. Tri slovenske meje so zapustili cariniki, po državi so se vrstile proslave in kresovi, osrednji dogodek pa je bil na Trgu Evrope, stičišču Nove Gorice in Gorice. Prišla sta Romano Prodi, takratni predsednik evropske komisije, in Tone Rop, slovenski premier.

Za državljane Slovenije je bil vstop v EU precejšnje upanje, da bo pod skupnim evropskim dežnikom življenje še lepše steklo. Takrat je bil, spomnimo se, čas rasti, kar malce ponosno smo poslušali vzhičene besede o novi evropski zvezdi, urejeni državi, ki je zgled drugim v čakalnici za vstop. Leta 2007 smo se poslovili od tolarjev in dobili evro, konec istega leta je Slovenija stopila še v schengenski sistem. Za vsakdanje življenje sta bila evro in povsem odprte meje na zahod in sever največji spremembi.

Ob vstopu v EU smo poslušali krilatico “meja je padla, pasti mora še v glavah ljudi”. Danes vidimo, da je šlo za podcenjevalno razmišljanje domnevno poklicanih slovenskih Evropejcev višjega razreda, ki so kakor razumeli Evropo, nam, navadnim, pa jo je bilo treba vtepsti v glavo. In so nam jo, dodobra. Sproščen evropski trg, seveda tudi pri dostopu do bančnih posojil, je peščica nekakšnih novih kapitalistov razumela kot samopostrežbo za svoje plenilske načrte. Zdaj smo v Evropi, kjer je lastnina svetinja, vse mora dobiti znanega lastnika, smo poslušali. Vozili so se v Bruselj, Milano in še kam, podpisovali posojilne pogodbe z vrtoglavimi zneski in zadovoljno spremljali precenjeno rast delnic na domači borzi, ki so jo izzvali z vzajemnim kolobarjenjem. Ko so prišli računi, je bilo idile konec in izvedeli smo, da temelj države in Evrope nismo državljani, temveč so to banke v državni lasti. Slaba uteha je, da tako ni zgolj pri nas in da imajo v kateri od članic EU še bolj poln Avgijev hlev.

Po desetih letih lahko vsaj deloma pritrdimo tistim, ki so opozarjali, da bo Bruselj za Slovenijo novi Beograd. Plemenita evropska načela imajo tudi svojo senčno plat. Kohezijska politika, spodbujevalec skladnega regionalnega razvoja v Evropi, je prinesla marsikaj dobrega na številnih ravneh, pa tudi spoznanje, da odlična zamisel in dober načrt nista vselej po njenih merilih. Tako imenovani evropski projekti so praviloma zahtevna in zagatna pot skozi birokratske labirinte. Minulo desetletje nas je izučilo, da česar do konca ne zapletejo in zavrtinčijo v Bruslju, uspemo doma. Zlasti pri majhnih projektih bolj ranljivih družbenih skupin se izrazi pomen spretne projektne administracije. Z vstopom v EU smo dobili tudi svojevrstno “projektno kasto”, skupine, ki sprožajo nove in nove projekte, pridobivajo zanje denar, po zaključku projektnega obdobja pa o širših učinkih ni nikakršnega sledu. Seveda pa ne smemo dvomiti, da z ustrezno dokumentacijo niso zadovoljili strogih ocenjevalcev.

Le slab mesec po obletnici vstopa v EU bodo tretje volitve v evropski parlament, na katerih bomo sodelovali tudi slovenski državljani. Na dosedanjih je bila udeležba le malce višja od četrtinske, tudi za letošnje, ki bodo prav na nekdanji Dan mladosti, pričakovanja niso spodbudnejša. Narobe bi bilo razumeti, da je krivec dejstvo, da državljani nismo dovolj ponotranjili Evrope. Sporočilo je prej drugačno, da je namreč EU s svojimi ustanovami in nosilci oblasti preveč odtujena, da gre po prepričanju številnih pri volitvah le za potrjevanje peščice kruhoborcev, ki nam ob obiskih Slovenije poskušajo sporočati, da ne razumemo njihovega žrtvovanja na tujem. Kot denimo Jelko Kacin, ki je ondan pripravil razstavo o svoji garaški politični poti, nekakšen osebni wall of fame. Seveda jo je odprl eden redkih, ki ga razume, Lojze Peterle.

V drugem evropejskem desetletju si - tako kot to velja za našo državo - želimo prijazne in učinkovite EU. In če se skepsi do tega, da je sedaj vse OK in ne bi moglo biti drugače, manj vzvišeno in oddaljeno, reče evroskeptičnost, tudi prav.