Final & Co.

Novogoriško gradbeno podjetje Final, katerega korenine segajo v leto 1947, je še eno v vrsti tistih, ki so na Goriškem klavrno propadla. Tako kot številna druga. Kriva naj bi bila kriza, pravi krivec pa so preveliki apetiti, zaradi katerih so njihovi vodilni izgubili stik z realnostjo in kompas v času, ko bi bilo še mogoče zaviti v pravo smer in se prilagoditi.

Izgubili so tudi zmožnost empatije do zaposlenih, do malih ljudi, ki so kot prvi popadali v vodo negotovosti in bede, medtem ko so se sami še naprej vozili naokrog v potentnih avtomobilih, se gibali v visokih krogih in iskali načine, kako nadaljevati z grabljenjem po še več in več. Kasneje pa so vse sile usmerili v razkosavanje tega, kar je ostalo, z ustanavljanjem povezanih družb in prenosi premoženja nanje.

Final, Finel, Fin-Go, Vetral, Expando Final, Kitcom pa morda še kakšna, so družbe, katerih skupni imenovalec je nekdanji prvi mož Finala. Na kazensko ovadbo zaradi suma oškodovanja upnikov, ki jo je zoper njega in nekatere od omenjenih družb pred nekaj dnevi vložil stečajni upravitelj Finala, se je odzval s trditvijo, da je vedno delal v dobri veri za dobro vseh družb, in da ni nikogar oškodoval.

Kako je bilo s tem, bo pokazala kriminalistična preiskava. Morda res ni kriv, morda je svetla izjema, ki potrjuje pravilo, dejstvo pa je, da zadnje čase vse pogosteje in od vsepovsod naplavlja na površje tisto, kar smrdi. Vse bolj jasno postaja, da so ljudje, ki se ženejo za privilegiji, denarjem, močjo, v bistvu reveži.

Reveži zato, ker svoja življenja zapravljajo s hlastanjem po materialnih dobrinah, ker so se ujeli v ta začarani krog grebatorstva, ki je iz njih s časom iztisnil zadnje atome solidarnosti, občutka za soljudi.

Takih, notranje praznih revežev, je v našem gospodarstvu, finančnem sektorju in politiki še vedno toliko, da so razmere takšne, kakršne so. Sicer bi se že zdavnaj premaknilo na bolje.