Fotogeničnost z napako

Bistveno vprašanje, ki si ga zastavljam v današnji kolumni, je, ali potrebujemo pisatelje, pesnike, intelektualce, ki pozirajo patriotizem. Moj odgovor je - ne. Ne potrebujemo jih, saj nam lahko samo škodijo. Pravzaprav najbolj škodijo sami sebi, ampak to se me niti ne tiče več kot toliko. Nacionalne kulture, humanizem, celotna svetovna kulturna infrastruktura je zgrajena na blatu, na kanalizaciji; ni politični manifest, patriotska poza na barikadah, ampak boleči izcedek izrednih življenj. To, kar od pisateljev potrebujemo, so njihove knjige, lahko tudi samo ena dobra knjiga, ne pa nacionalistične retorike z literarnim navdihom.

Nedavna izjava Delove osebnosti leta 2010, tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, da “smo premajhni, da bi bili nacionalisti”, ki je sledila izjavi “toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana”, je biser neumnosti. Tudi Avstrija je bila majhna v tridesetih letih prejšnjega stoletja in tudi takrat so gledali postrani na temnopolte ljudi.

Sicer pa smo navajeni privatnih in javnih bizarnosti, ki jih včasih uprizarjajo pisatelji, tudi tisti svetovnega kova. Pisateljev se je treba spominjati po knjigah, ki so jih napisali, vse ostalo je samo ime v matičnem uradu.

Ampak ker so besede lahko tudi hudičeva mast in puščajo sledi, se lahko zgodi, da preveč sledov preveč izrečenih besed prikrije bistvo oziroma lepoto ustvarjalnosti, in sprožijo nekaj, kar nima nobene zveze s kulturo in nacionalno identiteto: politični populizem, nestrpnost ali medijski šov.

Veste, zakaj so klasiki klasiki? Zakaj so pisatelji Tolstojevega, Hugojevega, Cankarjevega itd. kova večni? Zato, ker še ni obstajala televizija, pa tudi fotografov je bilo bore malo. So imeli srečo, da niso živeli v eri množičnih medijev, kot je naša, kjer je fenomen prizorišča bolj pomemben, in včasih celo bolj zanimiv od fenomena, ki se uprizarja. Da pisatelji in pesniki niso fotogenični, se je zavedal že Nadar, francoski fotograf devetnajstega stoletja, ki nam je zapustil izjemne in še danes najlepše fotografske portrete. Znani so njegovi portreti pisateljev in pesnikov. Baudelairjevi portreti so menda trije. Razen na enem ima pesnik desno roko v žepu. Ko se poglobimo v fotografijo, kjer se vidita obe roki, opazimo, da je desna roka skrčena, kot da bi bila defektna, mrtva, deformirana, kar je tudi po vsej verjetnosti bila, zato jo je fotograf skrbno postavil v senco in kasneje v žep. Tudi Victor Hugo je videti vse prej kot veliki klasik. Najbolj fotogenični objekt, ki sem ga našel v albumu, je bankirjeva roka, ki jo je Nadar portretiral leta 1861, šest let pred Baudelairjevo smrtjo. Lepa, perfektna, uglajena, gladka, z dolgimi življenjskimi črtami. To potrebujemo: lepo, čisto bankirjevo roko.