Franc in kriterij

Izmislimo si najprej junaka zgodbe in mu dajmo izmišljeno ime, recimo Franc.

Francu se zdi pomembno, da od časa do časa ne more nikamor, ker so vse ceste okrog njegove vasi pod vodo. Tudi to, da je moral v zadnjih dveh letih dvakrat črpati vodo iz dnevne sobe, se mu zdi pomembno. In to, da na zidovih v kuhinji pri tleh še vedno odpada omet, pa čeprav jih je že dvakrat saniral, prav tako. Njegovo ženo moti, da sme kupovati le pohištvo na visokih nogah, in njegov sin se jezi, ker mu na vrt nočejo postaviti trampolina, češ, da bi ga reka lahko odnesla. Franc tako pri hiši nima miru, kar je še pomembnejše od tega, da kdaj pa kdaj zamudi v službo.

A kar se Francu zdi pomembno, se državi zdi obrobno. Kajti na ministrstvu za okolje in kmetijstvo imajo kriterije, ki jih Franc ne razume. Ti so strokovno utemeljeni in premišljeni. Logika, da je pri odločitvi, ali je neko območje poplavno pomembno, treba upoštevati tudi, da je to območje v preteklih letih večkrat poplavilo, je kmečka.

Na ministrstvu imajo poleg kriterijev tudi evropske direktive, načela za povečanje javnofinančnega zdravja in širšo sliko. Ko Franc z nogami do kolen v vodi od strokovnjakov in politikov v prestolnici zahteva protipolavne ukrepe, je zato njegovo stališče arbitrarno in subjektivno.

Kam pa pridemo, če bomo poslušali vsakega Franca, se sprašujejo na ministrstvu. Ta subjektivni zapis izpod peresa avtorja, ki živi ravno dovolj blizu Vipave, v časopisu, ki izhaja ravno dovolj daleč od Ljubljane, se sprašuje ravno nasprotno: kam pa pridemo, če ne bomo poslušali Franca?

Odgovor je preprost: na naslednjih demonstracijah, in te bodo kmalu, vsekakor pa še pred naslednjim hudim dežjem, bo ob že ustaljena gesla o lopovih in lažnivcih, lačnem ljudstvu in ukradeni državi uvrščen še transparent z napisom “odplavljeni ste”. Po kakšnih kriterijih, najbrž ni treba podrobneje razlagati.