Franja!? Idrija!?

Je partizanska bolnica Franja, prva v samostojni Sloveniji od leta 1994 na poskusnem seznamu svetovne dediščine Unesco s poznejšim spodletelim vpisom, pravzaprav poraženka? Je sosednja živosrebrna Idrija, leto dni med globalno Unescovo dediščino, zmagovalka? Daleč od tega!

Za kulturne ostaline na svetu res ni večjega priznanja, kot je Unescovo. Drži pa tudi, da njegova vrednost strmoglavlja, če to ni razumljeno in sproti revalorizirano v lokalnem in državnem okolju.

Idrija s pedantno ohranjeno dediščino po priznanju tava - skupaj z državo, ki zanjo nima ne časa ne denarja, in z lastno apatijo. To pa zato, ker je v trikratni nominaciji zmanjkalo časa, volje in znanja, da bi v 500-letno zgodbo za vse čase vpeli vse njene dediče in dediščini določili vsaj upravljavca, po katerem bo Unescov odbor zaman povpraševal že letos.

Trdnega upravljavca nima niti Franja. Muzej, ki 50 let vzorno gospodari s spomenikom, iz leta v leto visi na nitki zaradi lokalnih zdrah. Zaradi pogoltnosti po vstopninah, ki so kaplja v morje vsega, kar spomenik potrebuje za ohranjanje sporočilnosti.

Za solidarnost, iznaj-dljivost, zavezništvo, nesebičnosti na tenki črti med življenjem in smrtjo gre. Gre za etične vrednote, ki smo jih danes najbolj lačni. Za simbole, ki so bili ob poplavljenju spomenika dovolj močni za združitev sprte Slovenije v ponovno vstajenje spomina na nadčloveško požrtvovalnost.

Moč združevanja je velika prednost Franje pred Idrijo. Zato rekonstruirani spomenik z izgubljenimi originalnimi predmeti, a z ohranjeno sporočilnostjo, obišče več ljudi kot pisano množico spomenikov v Unescovi Idriji.

Če sta brezvoljnost Idrije in države cokla za dediščino knapov, so razprtije Cerkljanov nečastne. Zato spomenik humanosti še ne bo del globalne dediščine. Hiteti počasi ni greh. V vsej veličini sporočilnosti bo Franja lahko zaživela šele, ko bodo njene vrednote živeli v lokalnem okolju. In šele tedaj bo čas za Unesco.