Ful kul kultura

“Fuj, kultura! Fuj, kultura!” se je razlegalo vreščanje in smeh po stanovanju, ko se je naš malček vrnil iz kina. Povsem ga je prevzel mladinski film Gremo mi po svoje v režiji Mihe Hočevarja. A glej ga zlomka - najbolj mu je v spominu ostalo nič kaj kulturno, kajpada iz konteksta iztrgano geslo: “Fuj, kultura!”

In tako se je moralo zgoditi neizogibno. Petletniku je bilo treba nekako pojasniti zmotnost tistega “fuj”. Potrebno je bilo le počakati, da se je po nekajdnevnem drdranju njemu nadvse zabavne fraze vendarle zamislil in dahnil: “Ma kaj je kultura?”

Sledilo je naštevanje vsega, čemur bi se moral odpovedati, če je ne bi bilo: denimo Živalski olimpijadi Svetlane Makarovič, Pavčkovemu Juriju Muriju v Afriki, Kovičevemu Mačku Muriju, tudi tistemu v Necini uglasbeni različici, poslušati ne bi več mogel Žareta Lepotca Janija Koviča, Brecljeve Rastemo, že zguljene plošče Biseri in biserčki z gledališkimi songi prezgodaj preminulega Stojana Colje, pa Zmelkoowovih Porednih gostov, ki se med vožnjo v vrtec izmenjujejo s Queenovo We Will Rock You, videl ne bi najljubših gledaliških predstav Bobek in barčica in Grozni Gašper. In niti animiranih filmov, od tistih kratkih v nedeljskem Živ žavu do zadnjih popularnih risanih mojstrovin, kakršni sta Kako ukrotiti svojega zmaja ali Oblačno z mesnimi kroglicami. In kako ironično, posneli ne bi niti Hočevarjevega Gremo mi po svoje, brez katerega se s pojmom kultura morda ne bi še soočil. Sledilo je le še poslušanje Mlakarjeve 'Fool Cool' in rodilo se je novo geslo: “Kul kultura!”

Razumel je: kultura je zabavna reč! Zadovoljno je prikimal in radovedno pogledal, kaj se godi na televizijskem zaslonu. Jaroslav Skrušny je bil na odru Cankarjevega doma ravno sredi svečanega govora ob podelitvi Prešernovih nagrad.

Ekola, vidiš, smo vzgojno pojasnili, to pa je praznovanje ob dnevu slovenske kulture.

Ampak, če res tako, je zvedavo odkimal, zakaj je gospod tako žalosten?