Gasimo, ko gori!

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj in kje bo po dobrih dveh mesecih suše in pripeke letos zagorel najhujši požar na Primorskem. Zgodilo se je v četrtek popoldne na pobočju Svete gore. Po 24 urah neutrudnega dela gasilci ognja še niso povsem ukrotili.

Svetogorska ognjena stihija na moč spominja na začetek enega največjih požarov na Krasu, ki se je približno v istih dneh vnel pred šestimi leti. Po petih dneh boja z ognjem ga je 1500 gasilcev končno premagalo, za njimi pa je ostalo tisoč hektarjev pogorišča in milijoni škode.

In v čem so naši gasilci in druge službe šest let po tako dramatični izkušnji boljši? Prostovoljnega duha in požrtvovalnosti jim vsekakor še vedno ne manjka, to jim moramo priznati, v opremljenosti in pogojih dela pa so zdaj marsikdaj celo na slabšem.

Slovenija še vedno nima letala za gašenje, čeprav je takrat o njem govoril celo minister za obrambo. Da bo mera polna, naj bi menda v minulih dneh komaj izprosili posredovanje helikopterjev, ker naj bi morali ti varčevati z urami letenja, oziroma z dragim gorivom. Včeraj sta tako na pomoč znova priletela italijansko letalo in helikopter.

Številne gasilske enote naj bi včeraj sporočile, da bo glavnina njihovih sil prihitela na pomoč šele popoldne. Takrat pač, ko bodo fantje končali svoje službe in bodo za gašenje narave trošili svoj prosti čas, ne pa dragocenega časa v službi pogoltnega kapitala.

In kdo potem koga slepi v tej naši državi, da smo pripravljeni na naravne in druge nesreče?!

Še pred vsesplošno krizo oblastniki niso bili sposobni urediti, da bi gasilci brez posledic zapustili delovno mesto in odhiteli na intervencijo. Kaj šele, da bi za njihovo stalno pripravljenost dobili tudi kakšen priboljšek.

Tako je v tej naši družbi. Gasimo, ko gori. In ko ne gori, o vsem le filozofiramo in mlatimo prazno slamo. Dokler spet ne zagori. Do takrat pa smo vsi pripravljeni.