GGM je le simptom

Da se vsa Slovenija že velik del poletja ukvarja s profesionalno potjo Gašparja Gašparja Mišiča, lokalnega podjetnika, kasneje poslanca in še kasneje višjega državnega uradnika, je v bistvu ne povsem pravilno razumevanje stvari.

Ko medijske ekipe pred vladno palačo čakajo na vnaprej znani razplet sestanka med GGM in premierko, namreč nastopajo v vlogi kronistov ene bolj tragikomičnih epizod v zgodovini države. Podobno grenkega posmeha je bila država deležna denimo pred 15 leti, ko so slovenskim vohunom hrvaški kolegi izpod - oprostite - riti ukradli vohunski kombi. Smešno, res je. In hkrati zaskrbljujoče, v kakšni državi živimo.

Celotna zadeva GGM je natanko to: razlog za zaskrbljenost, kje živimo. In en velik simptom.

Simptom krhke vlade, ki je ves čas pred krizo: krizo zaradi grožnje s prihodom Trojke; krizo zaradi politično šibke predsednice vlade, ki ji za vrat dihajo lobiji in njen “politični oče”, ki ga še vedno ni “ubila”.

Simptom države, v kateri je politiki in politikom povsem vseeno, kaj si o njihovem početju misli javnost. V štirih letih se da marsikaj postoriti, marsikateri prijateljček bo imel kaj od nas, pa tudi pozabilo se bo do volitev marsikaj.

Simptom prepričanja, da ko smo enkrat na oblasti, smemo in moremo vse; svinjarije so počeli tisti pred nami, počeli jih bodo tisti, ki nas bodo nasledili, dajmo jih zato še mi.

Simptom plenilske mentalitete, ki temelji na ideji, da politika ni delo za skupno dobro, ki po možnosti vključuje tudi kakšno vrednoto. Politika je v tej mentaliteti le pot za utrjevanje lastnega političnega in materialnega vpliva, možnost za delanje uslug tistim zunaj politike. Ki jih bodo, ko bodo leta pri koritu minila, morali vrniti.

Simptom popolnoma apatične civilne družbe, ki je postala imuna za vse, predvsem zato, ker ni videti nobene alternative. Še vsaka v zadnjih nekaj letih se je sfižila.

Simptom razkroja.