Giorgio Bocca: Jasnost, kraljica novinarstva

Umrl je Giorgio Bocca, 91, dva tedna pred smrtjo je objavil svoj poslednji tekst. Pred desetletjem je umrl Indro Montanelli, 92, pisal je do smrtne ure. Kot mladeniča sta bila v fašistični stranki, v svetovni vojni pa postala antifašista in partizana in to ostala do smrti. Sam upam na podobno srečo, kot sta jo imela velika mojstra ...

V sintetičnem vrvežu prazničnih dni (kako banalna inflacija in devalvacija resnične radosti!) hodim po Zagrebu in pri uličnem antikvarju za 20 kun, za pičle tri evre, kupim pravi biser: Albert Londres, “Pot v Buenos Aires”. Človek, od katerega sem se učil novinarske obrti in umetniške spretnosti. Še eden mojih učiteljev, poleg Karla Krausa, Ilije Erenburga, Curzia Malaparteja, Louisa Adamiča ... V predgovoru Londresove knjige (20. leta prejšnjega stoletja!) berem o novi kulturi, nastali po prvi svetovni vojni: “Resničnost je postala bolj fantastična od pesniške domišljije ... na prizorišče je stopila nova vrsta piscev: pisatelji-reporterji, ki s svojimi prenosnimi olimpijami noč in dan beležijo vse, kar se v svetu dogaja“.

Giorgio Bocca, ki ga berem, odkar berem, in se od njega nenehno učim, je pisal kot Upton Sinclair, veliki kronist družbenih konfliktov ameriškega sna: tovarne, borze, šole, alkohol, pravosodje ... V tem našem poslu je treba delati strastno: 100 odstotkov dejstev plus beseda, dve lastnih misli. To je bila in ostaja srž dobrega žurnalizma: ko je najboljši, postane literatura. Zato danes, v skromnem epitafu za Giorgia Bocco, pišem o dobrih piscih, mojstrih obrti in artizma. Na srečo je še veliko živih kolegov, od katerih se z veseljem učim, v Sloveniji od Ervina Hladnika Milharčiča, Gorana Vojnovića, Andraža Gombača ... No, k živim se bom še vrnil, saj zanje in zase pišem te vrstice.

V svojem poslednjem avtorskem besedilu, 30. novembra, je Bocca zapisal svoj življenjski credo: “Pravijo, da sem neozdravljiv gojitelj kulta kratkega obdobja partizanstva, edinega trenutka v naši zgodovini, ko so Italijani zares lahko svobodno odločali o svoji usodi. Tudi v teh dneh triumfalnega nacionalizma opažam odpor do obujanja spomina na partizansko borbo: kot bi ta bila greh pretiranega osvobajanja od vsemogočne moči cerkve, denarja, razredov.”

Mimogrede, Bocca je v časih novih obtožb glede fojb jasno zapisal, da so Italijani “do konca ostali Hitlerjevi zavezniki”. Pred kratkim je novinarjem položil na srce: “Poklic novinarja je veliko reči, ki se jih je mogoče naučiti: pisati jasno in hitro, biti sposoben sinteze, ne dvomiti in oklevati, biti razgledan, kultiviran in odprt do sveta in različnih izkustev, biti čustven in solidaren do sočloveka. Jasnost, kraljevska vrlina novinarstva. Pogosto razumljena kot poenostavljanje ali neodgovornost in vendar vrlina, h kateri je treba vseskozi težiti. Da na koncu človek lahko reče: nisem hodil na slepo, nisem razumel čisto vsega, vendar sem naše največje napake in največje vrline - lahko prepoznal.”

V knjigi “Hvala, ne”, ki bo izšla posthumno, Bocca med maloštevilnimi avtorji današnjega sveta kot izvrsten diagnostik ugotavlja: “Gre za krizo, o kateri nihče ne ve ničesar, nihče nima pojma, ne kdaj se je začela ne kako se bo končala. V zgodovini človeštva se še nikoli ni zašlo v tako globoko temo, kot jo živimo ta hip.”

Naj se vrnem k nam, za zdaj živim. Bocca (pa še kdo) ostaja smerokaz v splošni degradaciji novinarskega poklica. Ampak, za vraga, prav zato, ker se je celotna civilizacija zreducirala na dolgočasnega pajaca, ki se mu nihče več ne smeje, on pa se še kar pači in blebeta karkoli, samo, da bi prišel na časopisne naslovnice in ekrane - samo zato se novinarji ne smemo pustiti vleči za nos, za trenutek slave, za pest srebrnikov! Danes, tako kot leta 1918, ko piše Londres, ali leta 2011, ko lucidni Bocca zapušča jasno oporoko, je novinarstvo postavljeno pred enako poslanstvo: pisati resnico in jo pisati - jasno. Nujno bo treba spet postati hud pes čuvaj javnega interesa, ne pa svojih lastnikov. Lastnik resnice ni nihče, naše edino delo je, da jo razkrivamo. Posebej takrat, ko jo pred nami mojstrsko skrivajo.