Glas za enotnost

Če bi si participativne proračune izmislili pred dvajsetimi leti, bi bila morda danes slika slovenske lokalne samouprave drugačna, kot je. Namreč, razdrobljena, zmedena in nefunkcionalna. Mini občine, ki, kljub številnim prednostim, niso le neučinkovite in šibke, ampak tudi potratne, so gotovo eden od slovenskih zaviralcev razvoja. In državni politiki, kar dokazujejo številni propadli poskusi oblikovanja pokrajin, nikakor ne uspejo ponovno sestaviti tistega, kar smo po letu 1991 nespametno razparali po šivih.

Razlog za to, da je skoraj vsako vas v državi, ki je enotno in odločno izbrala samostojnost, zajel katalonski sindrom, namreč ni v kakšnem velikem političnem ali ideološkem sentimentu. Občan, ki je na referendumu o ustanovitvi nove občine obkrožil “za”, se je ponavadi jezil zaradi koščka ceste, pregorele žarnice na cestni svetilki, manjkajočih turističnih tabel ali razpadajoče telovadnice.

Takšno razmišljanje je seveda hipotetično. Bi se lahko Nova Gorica z nekoliko bolj modro in k človeku usmerjeno politiko izognila izgubi Šempetra in Vrtojbe, tako rekoč organskih delov mesta, in ustanovitvi občine Renče-Vogrsko, ki je presekala spodnjo Vipavsko dolino ter del ozemlja skoraj odtrgala od občinskega središča? Morda da, morda tudi ne, a dejstvo je, da mehanizmi, ki povečujejo vključenost, preprečujejo občutke zapostavljenosti in blažijo zagrenjenost.

Ciniki bodo seveda rekli, da participativni proračun deli drobiž. Ter da je le všečna poteza v predvolilnem letu. In morda imajo do določene mere tudi prav. Pesimisti poudarjajo, da se bo glasovanja udeležila le peščica ter da so ljudje tako ali tako sebični in resnično motivirani le za red na lastnem dvorišču. In morda je tudi v tem nekaj resnice. A participacija pri proračunu je - ne glede na vse našteto - dober, razvojen, v prihodnost usmerjen projekt. In upati je, da ga bodo lokalni politiki jemali resno. Tudi, ko bo volilno leto minilo.