Glasni, a mirni

“Dušan! Dušan! Dušan!” je včeraj opoldne več kot dvesto delavcev Primorja pred domačo hišo nekdanjega “generalnega” v en glas izlilo svoja občutja ob trenutni agoniji nekdanjega velikana ajdovskega gospodarstva. To so storili glasno, a mirno in dostojanstveno. Čeprav so se sami, tako kot še mnogi drugi, ne po lastni krivdi, znašli v situaciji, ki bi ji komaj lahko rekli človeku dostojno življenje. Po mesecih in letih garanja, tudi z deset-, dvanajst- in večurnim delovnikom, z gorami nadur, ki nikoli ne bodo plačane, potem ko so jih menedžerji in lastniki velikana z različnimi ukrepi dobesedno iztisnili iz solastništva, da so si lahko sami še v letu 2009 delili dividende, so še pretekli teden ob začetku stavke želeli delati in za svoje delo prejeti pošteno plačilo.

Danes si želijo le čimprejšnjega stečaja Primorja in konca večmesečne agonije. Na koncu zadnjega “tunela” je namreč lučka vse bolj medla. A še vedno stojijo dostojanstveno in držijo ogledalo domači in slovenski javnosti. Še posebej pa tistim, ki so na svojih računih, baje na bankah vse do Münchna, leta kopičili izplen njihovih žuljev.

Od bleščeče zgodbe o uspehu je zaradi prevelikih apetitov nekaterih in še prikritih interesov drugih ostala le fasada, kamnito-steklena palača pa hiša strahov. Temelji družbe, ki jo je gradilo več generacij Ajdovcev, so razmajani. Vse leporečenje o gospodarskem razcvetu in ponosu občine je izzvenelo v trenutni negotovosti in apatiji, ki ju je čutiti na vsakem koraku.

Konec aprila je bilo na Ajdovskem prijavljenih 1294 brezposelnih oseb. Stopnja registrirane brezposelnosti je bila nad slovenskim povprečjem. Socialne delavke ugotavljajo, da se število vlog za denarno pomoč naglo povečuje. Pomoč Karitas in Rdečega križa prejema več kot tri tisoč občanov. Tudi tistih, ki so desetletja ponosno gradili mesto na prepihu. In v teh razmerah je težko najti razloge za optimizem! Upati je le, da bo pregovorna ajdovska trma na krilih vetra pripeljala do ponovnega razcveta.