Glave v blatu

Sebastjan Kokl je sestopil z mesta prvega moža koprske SD kot kralj. V velikem slogu užaljene veličine. In s podporo kar nekaj svojih kolegov, ki v njemu vidijo nedolžno žrtev linča. To je problem. Pa ne Kokla ali Lukšičeve stranke. Niti ne lokalne ali nacionalne politike. Temveč stanja duha in pravice v državi, ki v resnici živi od podtikanj in govoric. Se hrani z njimi, jih prodaja na odprtem trgu, jih zlorablja, danes za orožje, jutri za tolažbo. Hkrati pa na glas prisega na legalnost in na formalno korektnost. Z redoljubnostjo, ki meji na obsedenost.

Načelo, da so vsi nedolžni, dokler jim krivda ni pravnomočno dokazana, je pomembno. Ampak ob bohotni kulturi izigravanja sistema, sprožanja proceduralnih zapletov, zavlačevanja, laganja in manipuliranja traja leta, preden je pravnomočna sodba izrečena. In še enkrat toliko, preden obsojeni odsluži svojo kazen, če jo sploh kdaj. Preveč preprosto je reči, da so za zamudnost in nepreglednost postopkov krivi zakonodaja ter neučinkovitost sodnikov in tožilcev. Torej tistih ljudi, ki morajo od vsakega drugega prekupčevalca s heroinom poslušati teorijo o političnem konstruktu in tistih, zoper katere zaradi korupcije obsojeni poslanci državnega zbora vlagajo tožbe in ovadbe.

Veliko težje je priznati, da smo odgovornost in dostojanstvo, tako kot načelo nedolžnosti, spremenili v brezzoba papirnata zmaja. Da smo si ustvarili udobno motno mlakužo, v kateri vsak zlahka najde svoje zavite poti. In v kateri politiki vseh barv brez težav gnetejo blatne kepe, da z njimi ciljajo njihove in branijo naše.

In zato si lahko mladi politik in podjetnik, ki je na vseh frontah vpleten v škandale in konflikte, ob odstopu, s katerim že krepko zamuja, privošči okriviti medije. In zato si njegov mladi kolega to dejanje upa označiti za častivredno. Zato ker v naši mlakuži vplivni ne gredo v zapor. Pridejo kvečjemu v časopis. In časopis vsekakor ni tisti, ki bi ga zaradi tega moralo biti sram.