Glave v blatu?
O tem, da je treba vodo, potem ko z njo operemo umazano posodo ali oblačila, oziroma jo uporabimo v tehnološkem procesu industrijskih obratov, očistiti, preden jo spustimo v morje ali reke, ni nobenih dvomov. Fosfor in umazanija ne sodita med ribjo hrano, še manj ostanki kemikalij in kovin. Pri vprašanju plačila pa vsi pričakujemo pravično porazdelitev stroškov, po najbolj samoumevnem načelu, naj največ plačajo tisti, ki tudi največ onesnažijo.
A novi državni pravilnik za oblikovanje cen gospodarskih javnih služb varstva okolja, ki ga nekatere občine že upoštevajo, druge pa najbrž čakajo povolilno obdobje, je vse prej kot pravičen. Krivičen je do gospodinjstev v primerjavi s podjetji in še zlasti do manj številčnih gospodinjstev (upokojenci, enostarševske družine ...), saj uvaja postavke, tako imenovane omrežnine, ki niso odvisne od porabe vode.
Preprosto povedano, nekateri morajo za odvajanje vode plačati več kot za njeno dobavo. Še posebej očitno je to v Izoli, kjer najvišji strošek povprečni družini predstavlja odvajanje odpadne vode do koprske čistilne naprave na Srminu, drugim pa že omrežnina za to storitev, nekakšna amortizacija ali najem cevovodov med Izolo in Koprom. Sklepamo lahko, da je odvajanje vode zahtevnejše od dobave, čeprav je tudi pitno vodo treba prečistiti v vodarni v Cepkih in jo spustiti v omrežje do vsakega izolskega in piranskega porabnika posebej.
Zakaj je tako in kako bi moralo biti, bi nam morali pojasniti v občinskih javnih komunalnih podjetjih. Toda v Istri se zdi, da so glave raje zakopali v blato svojih čistilnih naprav, namesto da bi javnosti ponudili konkretne informacije. Ne samo, da ob uveljavitvi pravilnika niso sklicali tiskovne konference, še zdaj nadvse skopo odgovarjajo na vprašanja. Še najbolj zgovorni so v Rižanskem vodovodu, kjer zanje odvajajo nove stroške. Res nerazumljiva in nedopustna drža javnega segmenta, ki bi moral delati v občo korist.
