Gledam gledan

Nad zidom, ki s cestne, južne strani obdaja vrt, se proti nočnemu nebu dvigajo pročelja v poltemi sivih stanovanjskih stolpnic. Dozdevno brezoblično sivoto mestoma prekinjajo štirikotne odprtine; iz nekaterih prihaja - ne da bi kamorkoli sploh prišla - rumenkasta, v vlažnem vremenu okrasta svetloba. To so okna, odprtine, ki, tako pravimo ljudje, gledajo. Odsotno strmijo v nekaj, ne da bi ta nekaj tudi ugledala.

Kam gledajo okna? Blazno radi pravimo (torej počlovečujemo), da gledajo v svet. Kateri svet? Ta, ki je od vedno zunaj in se zato imenuje pokrajina: medlo in v neenakomernih presledkih lesketajoči se zaliv tam spodaj, nad njim dozdevno čemerna koprena nebesnega, včasih sanjskim prikaznim podobnega svoda, še dlje v ozadju vidno temnejša gmota polotoka, na katerem brlijo neme lučke.

A svet ni le ta zunaj. Okna enako odsotno gledajo tudi v notrino, v to, kar je notri, znotraj. Gledajo v prostore, v katerih živijo ljudje - tu in tam si celo drznemo reči, kajpak vsakič znova kar tako, brez resnega premisleka, da domujejo - prebivajo, prestajajo življenje. V tej notranjščini je vse do trenutka, ko se človek odpravi spat, veliko milnim mehurčkom podobnih besed in dogajanja. Marsikdaj tudi težkih besed in tegobnega, tesnobnega dogajanja. Ali pa - in to je najhuje - sploh ni besed in se navidez nič ne dogaja; torej se v neizmerljivi in zagatno nedoumljivi tišini dogaja zgolj vse in vsakogar goltajoči nič. In je takrat notranjščina, pa naj bo še tako glasno in žarko osvetljena, temnejša od najtemnejše temine.

Ta osvetljena okna gledam, sem ter tja jih celo vidim, ko v dokaj enakomernih intervalih stopam na vrt, da bi sestradano pokadil cigareto. Jih gledam in se ne brez zoprnega občutka vse predobro zavedam, da sem tudi sam gledan: predsokratik Parmenides pravi, da se človek takrat, ko gleda, kaže, razpira v svojem najglobljem bistvu. Komu se kaže, kot da bi stal na gledališkem odru, komu se razpira do brezdanje razprtosti, jedko pekoče ranljivosti in porazne izročenosti? Drugim, torej tudi sebi. Prepričan je, da gleda, da čeme v dozdevno varnem mraku gleda dogajanje na odru, v resnici pa je on sam na odru. Je na ogled, je, tako pravimo, vsem na očeh. Klavrno slečen in brez maske, ki bi ga mogla varovati pred predirnimi pogledi drugih in predvsem samega sebe.

In Parmenidova neprijetna misel je v moji zavesti do neznosnosti bolestno pogubno prepletena z besedami, ki jih izgovarja Sartre v drami o Edmundu Keanu, velikem interpretu Shakespeara: “Ljudje igrajo junake, ker so strahopetni, in svetnike, ker so hudobni; igrajo morilce, ker umirajo od poželenja, da bi ubili svojega bližnjega, igrajo, ker so lažnivci od rojstva.”

Nič pomirjujočega, nič nedolžnega ni v meni, ko s cigareto v roki srepim v ugaslim zenicam podobna okna, odprtine, skozi katere je moč uzreti troje svetov: tega, ki je zunaj, v pokrajini, tistega v notranjosti stanovanj, onega, ki kot nekakšno prihuljeno najstvo ždi v meni. Se mi koža naježi, ko se zavem srhljivega dejstva, da sem gledan prav zato, ker gledam.

In prsti, med katerimi dogoreva cigareta, so veliko bolj pronicljivi od moje zavesti: zato drhtijo.