Globalni kaos

Tako imenovani razviti svet se je v zadnjih letih zakopal v reševanje lastnih težav, iskanje izhoda iz globalne gospodarske krize, iskanje modela za vsaj tako udobno življenje, kot ga je poznal v ne tako davni preteklosti. Največjo ceno so v tem času plačevali in še plačujejo delavci, pogosto postavljeni v novodobni sužnjelastniški odnos. Nezadovoljstvo se je kopičilo in se še kopiči v različnih oblikah, v posameznih kotlih je že večkrat zavrelo v obliki protestov, stavk ... Upora proti popolni degradaciji človeškega dostojanstva in upora proti novodobni kapitalistični logiki, ki v iskanju poti do dobička ne pozna prav nobenega kompromisa. Ne glede na ceno.

Toda tako imenovanemu razvitemu svetu se je zdaj zgodilo nekaj, česar - vsaj v takšnem obsegu - ni pričakoval. Zgodila se je Tunizija, zgodil se je Egipt, zakuhalo je še v drugih državah afriškega severa in kulminiralo v Libiji. Libiji, s katero je razviti svet ravnal v rokavicah. Pravzaprav z Gadafijem, ki je že desetletja predstavljal tempirano bombo. Vendar razvitih to ni odvračalo od sklepanja kompromisov z njim in - nalijmo si čistega vina - tudi sklepanja orožarskih poslov. Ki so mu zdaj omogočili, da je za ohranitev lastnega položaja z vsemi razpoložljivimi silami napadel svoj narod, brez kančka slabe vesti ali pripravljenosti na umik. Žrtve štejejo v tisočih, država je na robu humanitarne katastrofe, Evropi grozi val prebežnikov, kakršnega še ni doživela.

Del te Evrope je tudi Slovenija. Enako izpostavljena in enako (ali še bolj) ranljiva kot ostale države. In bo skoraj zagotovo dolžna poskrbeti za ljudi, ki so se sicer uprli totalitarnim režimom, vendar pa tudi množično zapuščajo kaotična osvobojena in neosvobojena ozemlja. Brez prave vizije, brez prave pripravljenosti prevzeti odgovornost za posledice trenutnega dogajanja.

In to je šele začetek neke povsem drugačne globalizacije, ki bo tudi v razvitem svetu povsem spremenila razmerja.