Globina krize

Medtem ko še predelujemo posledice šoka zadnjih podražitev cen energentov, ki jih strumno spremljajo podražitve hrane in drugih življenjskih potrebščin, nam izza ovinka že grozi še hujše poglabljanje energetske krize. Vojna v Ukrajini je že dvignila cene fosilnih goriv, severni tok 2 je mrtev, učinkovitega plan(et)a B pa kljub neštetim opozorilom tudi še nismo sestavili.

V tako veliki odvisnosti od energentov - države EU so v povprečju v približno 40 odstotkih odvisne samo od uvoza plina iz Rusije - se zdi potreba po razmišljanju o energetski samooskrbi ne le samoumevna, pač pa nujna. To bi seveda lahko zagotovili z izrabo tistega, kar pač imamo v obilici na voljo doma, torej z izrabo obnovljivih virov energije, predvsem sonca in vetra.

“Če se torej Slovenija do sedaj, v času brezkriznih obdobij, ni bolj suvereno zapeljala po poti zelenih energij, bo poslej zaradi posledic rusko-ukrajinskega spora ta pot še težja.”

Domači in tuji znanstveniki so že pred krizo ugotovili, da je kaj takega na slovenskih tleh povsem mogoče. Konzorcij pod taktirko Instituta Jožefa Stefana s partnerji je pred nekaj leti dognal, da ocenjen tehnični potencial za pridobivanje električne energije s strešnih elektrarn v Sloveniji predstavlja skoraj dvakratnik sedanje proizvodnje električne energije v državi.

Tehnična univerza na Dunaju pa je lani pripravila študijo, ki ugotavlja, da je potencial vetra za Slovenijo deset teravatnih ur, kar je dve tretjini naše siceršnje letne porabe električne energije.

Realno stanje je, žal, takšno, da delež energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi pri nas znaša 25 odstotkov. Slovenija pa si je v nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu zastavila cilj, po katerem naj bi do leta 2030 delež OVE zvišala za zgolj za dva odstotka. Nižje cilje od nas si je med članicami postavila le Malta.

Tudi sicer se je Slovenija na področju energije do sedaj bolj oprijemala starih metod in virov. Dva državna električna stebra HSE in Gen energija se, na primer, obračata k premogu (TEŠ 6) in jedrski energiji (drugi blok jedrske elektrarne Krško). Po drugi strani pa se zdi, kot da je političnim odločevalcem najpomembnejše, koga postaviti na vodilna mesta energetskih podjetij in kako jih čim bolje obvladovati.

Če se torej Slovenija do sedaj, v času brezkriznih obdobij, ni bolj suvereno zapeljala po poti zelenih energij, bo poslej zaradi posledic rusko-ukrajinskega spora ta pot še težja. Seveda z bistveno razliko - tokrat bomo lahko sebi prepričljiveje lagali, da so za naša mrzla in s svečami osvetljena stanovanja krivi drugi.