Gluhi za ljudi

V miru vsi zelo hitro pozabimo, kako dragocena vrednota je. Mlajše generacije, ki smo doživele le desetdnevno vojno za Slovenijo, smo nanjo večinoma že pozabile. Tistih, ki so doživeli grozote druge in celo prve svetovne vojne, je vse manj. In le še med njimi sta živa strah pred sovražnikom in ponos na svoje vojake.

Z leti pomen vojakov bledi. Bolj ko nabiramo leta miru, več je med nami pacifistov, ki bi vojsko kar ukinili. Pameten ali nevaren eksperiment? Verjetno slednje. Nacionalna varnost je pomembna vrednota, brez katere postanejo neuresničljive številne druge stvari. Zato smo se verjetno odločili modro, ko smo uvedli svojo vojsko in na referendumu glasovali za sodelovanje v Natu.

To pomeni, da moramo za svojo vojsko in svoj delež v Natu prispevati vojake, orožje in denar. In da moramo vojakom zagotoviti prostor za vaje.

To pa nikakor ne pomeni, da se vojska oziroma ministrstvo za obrambo, ki ji to zagotavlja, lahko obnaša do državljanov tako arogantno. A v primeru osrednjega vadišča Slovenske vojske na Počku in v okolici se žal pogosto obnaša tako. Pri sprejemanju državnega prostorskega načrta za vadišče je država prezrla številne pripombe ljudi: da ne bodo mogli normalno do svojih zemljišč, da bodo imeli moteno življenje, da bodo prisiljeni živeti v čezmernem hrupu, da bodo vojaške vaje onesnažile pitno vodo za dve občini, ker se vode s Počka zlivajo naravnost v zajetje Malni.

Država je večino tega preslišala in celo zavajala: da bodo vaje le nekaj dni ali tednov v letu, da hrup ne bo močan, da bodo ljudje pač spravili drva iz gozda v tistih dneh, ko vaj ne bo, da presoja vplivov vadišča na pitno vodo ni potrebna, ...

Na tak način se sožitja med vojsko in državljani ne da graditi. Če država in večina ostalih državljanov od ljudi okrog Počka pričakujemo, da bodo žrtvovali za našo varnost toliko reči, jim moramo prisluhniti o vsaki najmanjši stvari, ki bi lahko njihove žrtve ublažila.