Gmajna v Londonu

Skoraj pet stoletij je minilo, odkar so slovenski kmetje z besedami “le vkup, uboga gmajna” pozivali k uporu revnih tlačanov. Gmajna tedaj ni pomenila tipa pokrajine, kot ga razumemo danes, temveč revno skupnost podložnikov. A tudi gmajne v današnjem pomenu besede se še drži prizvok revščine. Ne mine teden, da ne bi mediji poročali, kako bodo smeli načrti spremenili “doslej zapuščeno, ničvredno kraško gmajno v dobičkonosno industrijsko cono, stanovanjsko sosesko, logistični terminal, dirkališče ...”

Gmajna (ki v “modernem” besednjaku vključuje tudi pašnike in kraške travnike) je že desetletja sinonim za revno pokrajino, kjer kradejo dragoceni prostor robida in šipek, kakšen skrivenčen ruj, špikast brin in napol posušen bor, revna trava med kamni pa poleti itak izgine. Skratka: revščina, zaostalost, ničvrednost, ki jo je treba čim prej zamenjati z novim, modernim, dobičkonosnim.

Potem je sredi te uboge gmajne zrasel Borut Benedejčič. Navaden kraški fant s kraške gmajne, ki si je drznil videti v gmajni bogastvo. Pri tem sta mu zagotovo kaj pomagala tudi študij agronomije in hortikulture ter šestletno nabiranje izkušenj in širjenja obzorij v tujini, a to seveda ni bilo dovolj. Marsikdo je prepotoval še več sveta kot on, tudi na občinske in državne stroške, pa ni spremenil svojega pogleda na svet. Benedejčič je to storil že pred leti, ko je prepoznal bogastvo kraške gmajne, si drznil z njo na prestižno vrtnarsko razstavo Hampton Court v Londonu, prejel dve zlati medalji in povabilo za sodelovanje na še prestižnejši razstavi Chelsea Flower Show.

Z vrtom, ki je le delček tistega, kar te dni krasi kraško gmajno: jesenčki, nageljčki, kukavičevke, ivanjščice, trave ... in pastirska hiška z zgodbo o Pepi. O čisto navadni kraški ženski, ki že dolgo ni več moderna.

Zato te dni slavijo vsi, ki menijo, da bo Kras bogat le dotlej in toliko, dokler in kolikor bo ostal “reven”.