Gola resnica

Ko človek prebere včerajšnjo novico, da se je slovenski premier pogovarjal z libijskim predsednikom Moamerjem Gadafijem, ga je skoraj strah. Kaj je Pahor obljubil v zameno za libijski denar v Stožicah? Register lipicancev? Titovo ulico? Gole fotografije najlepših slovenskih blondink? Ampak resno. Seveda obstaja politično zaodrje. Seveda imajo dostop do njega le redki. Seveda so besede, ki jih politiki namenjajo javnosti, le ena od plasti komunikacijske gore, ki je zgrajena iz prepletajočih se interesov in nenavadnih vzajemnosti. Seveda ima vsak kompleksni sistem, in ne samo mednarodna diplomacija, več ravni in brez te večplastnosti ne bi mogel delovati. Ampak kljub temu vedenju je soočenje z depešo ameriške ambasade v Ljubljani travmatično.

Zadeva logistični holding, denimo. Vlada vodi širok javni dialog. Posluša sindikate, gospodarstvenike in strokovnjake. Organizira konferenco in miri javnost. Predsednik vlade trosi visokoleteče izjave o zaupanju, o konsenzu in razvojnih priložnostih. Ob tem pa drugorazrednemu ameriškemu diplomatu mimogrede pove, da je zgodba že zaključena. Da je dialog končan. Ter da bodo glavno besedo pri holdingu imeli Nemci.

Demokracija ne obstaja brez nedotakljivosti institucij in svetosti postopkov. In brez vere v soupravljanje in možnost vplivanja. Ne glede na to, kako tanka in krhka je ta vera. Vsak dokument, ki ga objavi Wikileaks, v demokratični tančici naredi veliko luknjo. Slovenski predsednik, ki pravi, da bo imela objava “veliko neugodnih posledic”, ima torej prav. A pravo vprašanje je, kdaj je svetovna politika zabredla tako globoko v blato laži in sprenevedanja, da se je sploh odprl prostor za Wikileaks. Slovenski politiki si tega vprašanja očitno ne nameravajo postaviti. In depešo izkoriščajo samo za nove infantilne in neumne medsebojne obračune. Hvalijo barvo svojega blaga, medtem ko ljudstvo kriči, da so cesarji goli.

Koliko depeš do streznitve?