Golf ali hrana? Ne, golf in hrana!

Hrvaška Istra se v svoji turistični ponudbi med drugim predstavlja kot destinacija za golfiste. Na posebni spletni strani ponujajo igranje golfa na dveh igriščih v Istri, na Crvenom vrhu in na Brionih, na polovičnem golfišču v Lipici ter na igriščih v Padričah in Gradežu. Sam v življenju še nisem igral golfa, a vem, da golfisti za svoje počitnice iščejo kraje, kjer je v bližini več raznovrstnih igrišč. Avstrijska Štajerska, zeleno srce Avstrije, kot se oglašujejo, ima kar 24 golfišč, Veneto, kjer golf tesno povezujejo s ponudbo svojih vin in kulinarike, jih ima petnajst, sosednja Furlanija Julijska krajina pa sedem. V vsej Evropi je 6740 igrišč, registriranih golfistov je 4,5 milijona, igralcev golfa pa še poldrugi milijon več. Slovenija je v golfistični statistiki manj razvita država, predvsem glede na države zahodne Evrope. Imamo 13 igrišč, sedem jih ima 18 lukenj, registriranih golfistov pa je nekaj manj kot 9000.

Veliko golfistov išče pozimi, ko so kontinentalna igrišča zaprta, doživetja v toplejših krajih, kjer je golf mogoče igrati vse leto. Istra je kot naročena za razvoj tovrstne turistične ponudbe, tudi zaradi bližine srednje Evrope. Od velikih načrtov, skovanih pred poldrugim desetletjem, je bilo zgrajeno le igrišče pri hotelu Kempinski v Savudriji. V hrvaškem delu Istre so načrtovali kar 14 igrišč, pri nas štiri. Po ambicioznih načrtih naj bi slovenska Istra dobila golfišča na bertoški Bonifiki, v Ospu, zahtevno igrišče na prepišnih Baredih nad Izolo, igrišče v Sečovljah in morda še polovičnega na Krogu nad njimi. Začetek konca projekta, ta bi po mnenju Milana Vergana, ki je načrtovanje golfišč takrat vodil, Istri prinesel veliko belega turističnega kruha, je bila odločitev ustavnega sodišča pred osmimi leti, da občinski postopki prostorskega načrtovanja za golf v Sečovljah niso bili pravilni, zato je akte zavrnilo. Zagon je zaradi “padca” najpomembnejše lokacije uplahnel. Potencialni investitorji so še naprej poskušali pričeti z gradnjo golfa v Sečovljah, a se je vselej zalomilo.

Z vse več opozorili o nizki slovenski samooskrbi s hrano in državno strategijo za to področje, javnim okarakteriziranjem golfistov za snobe, golfišč pa za največjega potencialnega onesnaževalca z debelo plastjo pesticidov, je strokovna in javna razprava o potrebnosti golfa za izboljšanje turistične ponudbe in podaljšanja sezone, v kateri bi k nam prihajali kar dobri zapravljivci, ohromljena. V izključujoči paradigmi golf ali hrana dilem seveda ni. Zlasti če jo beremo linearno, torej kot boj za zemljišče. Če malce abstrahiramo, sicer lahko prepoznamo tudi golf kot hrano, kot prej omenjeni beli kruh za turizem.

Golfa v slovenski Istri še dolgo ne bo. Turizem bo preživel tudi brez njega, zlasti s še bolj “zelenimi” programi, a dodane vrednosti, ki bi jo prinašala opredelitev za golfistično destinacijo, pač ne bo. Z izključujočo argumentacijo, ali-ali, ki spominja na priljubljeno krilatico izpred nekaj let zoper naložbe, ki so se komu zdele nepotrebne ali preveč potratne, češ denar je bolje naložiti v gradnjo pediatrične klinike, se je ob vsem spoštovanju do zavzemanja za čim več samooskrbe s hrano, vendarle težko strinjati. Dvomiti namreč smemo, ali so bile preigrane vse možnosti sodobnemu človeku veliko bližjega koncepta in-in. Torej golf in hrana, turizem in kmetijstvo.

Ohranjena narava je pomemben turistični atribut Slovenije, njeno doživljanje je vgrajeno v trajnostni pristop in strategijo slovenskega turizma. Seveda tudi na krožniku in, ne nazadnje, na golfišču. Če se naslonimo na win-win izrek Boruta Pahorja “vsi bomo zmagovalci”, s hkratnim zavzemanjem za več doma pridelane hrane in za več golfa ne moremo biti čudaki. Opazujemo, zato vidimo, da takšne možnosti niso znanstvena fantastika. Sicer pa in-in namesto ali-ali seveda ne velja le razmerju med hrano in golfom.