Gorica umira

V Gorici sta v dnevnem časopisju, še posebej italijanskem, že dolgo prisotni dve temi, ki bi ju lahko označili že skoraj za metropolski legendi; če bi seveda Gorica bila metropola, a kaj, ko se Goričani sprašujemo, če je sploh še mesto, ko pa vsako leto izgublja kar lepo število prebivalcev in zares sama zase ne ve, kaj je, kot je bil pred veliko leti rekel pokojni sociolog in senator Darko Bratina.

Ko me prijatelji iz osrednje Slovenije sprašujejo, kaj se dogaja z Gorico - sami namreč ob naključnem obisku takoj opazijo, da je v mestu vedno več trgovin zaprtih, kot tudi opazijo, da se v zgodovinskem mestnem jedru skorajda ne dobi več parkirnega mesta -, jim preprosto rečem, da Gorica umira.

“Dej, no, ne začenjaj spet s svojim pesimizmom!” je običajen odgovor, zamišljeni pa le postanejo, ko jim povem, da sem minuli teden v zgodovinski mestni ulici, kjer se je nekoč trlo ljudi, v Raštelu, naštel 38 zaprtih trgovin.

“Pa tako lepo je sedaj Raštel urejen,” mi rečejo, nakar jih vprašam, kje so pa parkirali; in takrat nemočno razširijo roke in mi povedo, da so avto pustili kje izven mestnega središča.

In tu sta seveda še kako aktualni mestni legendi.

Prva je ta, da bo goriška nadškofija dala občinski upravi na razpolago kos zelenega vrta za nadškofijsko stavbo na Travniku, kjer naj bi občina uredila večji parkirni prostor, seveda proti plačilu.

Problem je, da vsi vedo, kako bo ta parkirni prostor razbremenil mestno središče in se bodo kupci spet vrnili na Travnik, v Gosposko ulico in okoliške ulice nakupovat, a kaj, ko o tem uprava nadškofije ne ve ničesar. To mi je pred dnevi potrdil sam goriški nadškof msgr. Dino De Antoni, ki sicer o nadškofijskem vrtu sam ničesar ne odloča, ampak o tem odloča upravni svet nadškofije, ki je tako rešitev, kot so si jo zamislili županovi goriški možje, gladko zavrnil. Mimogrede, hvala Bogu, da je kos zemljišča za goriško nadškofijo še vedno v cerkveni lasti, sicer bi tam že od zdavnaj stale vile znanih goriških bogatinov, ljudje pa od teh vil ne bi imeli ničesar. Tako pa imamo vsaj lep park in gozdič, ki se vzpenja do goriškega gradu.

Dnevno časopisje pa seveda še kar naprej piše, kako “bo na nadškofijskem vrtu zrasel asfaltiran parkplac za vsaj dvesto avtomobilov”.

Druga legenda, ki je tudi močno prisotna v krajevnih medijih v Gorici, pa govori o gradnji sodobnega dvigala na goriški grad. Ta je sicer precej verjetna, ker so si občinski možje desničarskih uprav že pred leti zamislili, da bodo iz Gorice naredili nekaj podobnega, kot lahko še danes vidimo v Solnem Gradu, kot se je v starih časih še reklo Salzburgu. Baje si je bil sam sloviti arhitekt Maks Fabiani zamislil, da bi na goriški grad speljal dvigalo, ki bi gor vozilo trume turistov, željnih goriških lepot.

Ne vem, če so se goriški upravitelji zavedeli, da se je čas spremenil, da je Maks Fabiani umrl že pred veliko, veliko leti, predvsem pa, da v Gorici trum in velikih množic turistov ni; a dejstvo je, da kar naprej rinejo s svojim dvigalom na goriški grad. Sedaj je prišla ven še ena ideja, da bi bilo namreč to dvigalo tristopenjsko; množice turistov, ki jih ni, bi se tako vozile najprej do prve točke, tam bi prestopili v drugo dvigalo in tako naprej, vse do veličastnega razgleda z goriškega gradu!

V baru na Travniku pa sem ujel (ta bar je neizmeren vir resničnih informacij!!!), da dvigalo gotovo bo, ker bodo z njim nekateri zelo mastno zaslužili. Ve se, kateri, vedno isti. Kot se tudi danes že ve, da bo ta projekt popoln finančni polom. Seveda na račun goriških davkoplačevalcev.