Goriška ljudstvu

Predsednik DeSUS Karel Erjavec je v ponedeljkovih Odmevih okrcal pripadnike stranke, ki so se kot kandidati zatekli na tako imenovane neodvisne liste in napovedal, da bo glede tega v hiši naredil red. Podobno se je dogajalo tudi drugim, le pri Janševih se kaj takšnega skoraj ne more pripetiti.

Taktika se je obnesla, kar velja tudi za severni konec Primorske, na Goriškem. Tega se je najbolj slikovito razveselil Marjan Poljšak v Ajdovščini: “Ljudstvo je zmagalo nad strankarstvom.” Če tam nekoga ni uspela premagati politika, ki jo je sestavila navidez nepremagljiva koalicija, potem se čez štiri leta obetajo še bolj spektakularne izvolitve, je moč razmišljati.

Ljudstvo (če si privzamemo Poljšaka) je zmagalo tudi v Novi Gorici. Res je, da je zmagovalec Arčon nastopil politično (kot kandidat LDS), toda ljudstvu je ostalo dovolj razlogov za protipolitično razpoloženje. Kaznovalo je prestop Špacapana kar čez noč iz ene stranke v drugo (tudi kot “izdajalec” Arčona bi jo na katerikoli listi odnesel bolje) in ni pozabilo avanture Darinke Kozinc od Janševega bloka (čeprav je bil takratni naslov SDSS “socialdemokratski”) do povsem nasprotnega. SD pa je izgubila tudi zvestega Šempetrca Valenčiča. No, tu verjetno ni zmagovalka samo “nepolitična” lista, temveč je volja ljudstva verjetno izraz še marsičesa drugega.

In tako se je zmagoviti pohod ljudstva širil še po večini manjših občin na ožjem Goriškem, po dolini Soče do Idrijskega in Cerkljanskega. To se je pokazalo posebej v prvem krogu, ko volilci z glasovi niso žugali le županskim, temveč tudi svetniškim kandidatom.

Toda ali niso tiste neodvisne liste le priročno orodje preračunljivim? Nekaterim prav gotovo, drugim ne (Miran Ciglič v Cerknem, na primer, je pred drugim krogom zavrnil podporo strank). Kakorkoli, na lokalni ravni neodvisnost ostaja aktualna, saj na koncu štejejo rezultati dela izvoljenih v konkretnih okoljih s konkretnimi potrebami.