Gorivo ni rešitev

Ena ladja ob vsakem prihodu v pristanišče po rabi 800 kilovatov električne energije. To je toliko, kot je porabi povprečno gospodinjstvo v štirih mesecih.

Seveda ena ladja pripelje veliko tovora in je energetsko razmeroma učinkovito prevozno sredstvo. A dejstvo je, da promet porabi kar tretjino primarne energije in da je glavni krivec za izpuste toplogrednih plinov. Pri tem je ladijski promet sicer najmanjše zlo, letno naj bi namreč v zrak spustil “samo” milijardo ton ogljikovega dioksida (za 50 let izpustov Slovenije), toda do leta 2050 se bo ta količina povečala na 1,6 milijarde ton.

A samo, če bodo ladjarji del energentov zamenjali z okolju prijaznejšimi. Brez teh ukrepov se bodo po podatkih Mednarodne pomorske organizacije do leta 2050 izpusti ladijskega prometa povečali kar za 250 odstotkov in bodo dosegli kar 17 odstotkov vseh izpustov toplogrednih plinov.

Ladijski promet je torej po eni strani razlog za zaskrbljenost, a prav zato tudi področje, kjer lahko marsikaj storimo.

Najprej s tem, da čim več ladij zamenja goriva. V prvi vrsti tista, ki sploh ne bi smela biti goriva, pa sredi oceanov, daleč od oči inšpekcij, kljub temu končajo v ladijskih kotlih. Potem mazut, ki poganja skoraj 100.000 velikih ladij, za sabo pa v zrak spušča ne le ogljikov dioksid, temveč tudi žveplo in dušikov oksid. Če bi ga zamenjali z utekočinjenim zemeljskim plinom, bi izpuste zmanjšali. A ne povsem, saj je plin še vedno fosilno gorivo. Boljše alternative so metanol, vodik, biogoriva in v pristaniščih elektrika.

Toda to je le delna rešitev. Glavna mora rešiti glavni problem: povečevanje prometa. Do leta 2050 se bo v EU potniški promet povečal za 70 odstotkov, tovorni podvojil. V svetu bo rast še večja.

A na planetu, ki ni neskončen, ne moremo imeti neskončne rasti prometa, rabe energentov in onesnaževanja. Zato morajo rešitve poleg energetikov iskati tudi logisti, ekonomisti, sociologi in še kdo.