Gorivo prihodnosti

Dogovor o problemu varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke je velika in pomembna novica. Za vso evropsko regijo in obe državi, še toliko bolj pa za tiste njune pokrajine, v katerih ljudje živijo bližino, prijateljstvo in podobnost, ki jih včasih le moteče, včasih pa hudo boleče, zmotijo in prekinejo ponoreli politični tokovi.

Ob vstopu Slovenije v unijo in kasneje v schengensko območje je bil, ne po naključju, žaromet evropske javnosti usmerjen v našo zahodno mejo. In veselje ter ganjenost, ki so ju čutili prebivalci obeh držav na mejnih prehodih in skupnem trgu sta bila pristna in neprisiljena. Pripetil se je, pač, eden od tistih zgodovinskih trenutkov, ko univerzalnost podobnosti prevlada nad posamičnostjo različnosti. Ni razloga, da ne bi na podobnem čustvenem valu minile tudi skorajšnje slovesnosti na naši južni in hrvaški severni meji.

Slaba lastnost veličastnih zgodovinskih trenutkov pa je, da minejo. Od bliskavic, nasmehov in solza so na zahodu ostali velikopotezni načrti na papirju in iznajdljivi posamezniki. Kaj bo ostalo na jugu?

Tako dolgo smo vajeni o odnosu s Hrvaško razmišljati le kot o medsosedskem sporu in tako zategnjen je vozel, ki se ga morajo pravniki in diplomati v naslednjih letih še lotiti, da za resne, na dejstvih utemeljene razmisleke o razvojnih priložnostih, pa tudi tveganjih, ki jih prinaša hrvaška pridružitev uniji, ni bilo ne časa ne prostora. Najbrž ga bo treba kmalu poiskati, ne glede na to, kako ostre bodo krizne osti in kako burne notranjepolitične razprtije v obeh državah.

Bodo nemški turisti v Šibeniku zopet jedli vipavske breskve? Bodo ruski gostje v Kranjski Gori večerjali rižoto s hrvaškimi školjkami? Bodo Primorci kupovali stanovanja v Umagu? Bodo Italijani hodili po bencin v Savudrijo? Dokler takšna vprašanja ne bodo dobila prostora vsaj na robu severno-južnega stika, se skupna evropska prihodnost ne bo začela.