Gospod Mobing?

Ko je svet Kobilarne Lipica včeraj razpravljal o ustrahovanju zaposlenih in mobingu, se je oprl predvsem na eno iztočnico. To je na primer sina sežanskega odvetnika Dušana Železnika, ki je v Lipici zaposlen kot natakar in je v postopku odpovedi delovnega razmerja, in na kraje, ki so se - kot kaže - kar vrstile v lipiškem gostinstvu.

Toda posameznik je v tej zgodbi nepomemben. Bistven je podatek, da v zadnjem letu ali dveh v Lipici ni skoraj nikogar, ki ne bi - v zasebnem pogovoru ali pa takrat, ko so kamere in mikrofoni že izključeni - tarnal nad odnosom vodstva kobilarne do zaposlenih. In tu se beseda mobing v povezavi z imenom direktorja kobilarne in družbe Lipica turizem Tomija Rumpfa ponavlja zelo pogosto.

Res je tudi, da je Rumpf pred dvema letoma prevzel Lipico z 20 leti slabe dediščine, tudi na področju vzdušja in motivacije zaposlenih za delo. Oboje je bilo že zelo dolgo pregovorno slabo.

Ob poginu lipicancev zaradi kolike je eden od dobrih poznavalcev Lipice o vzdušju v Lipici dejal: “Ni toliko pomembno, kakšne ljudi vzameš, ampak kaj z njimi delaš. Kako skrbiš za delovno vzdušje in motivacijo, z vsem tem, kar vpliva na to, da so ljudje zadovoljni. Ni lahko najti ljudi, ki bi hoteli priti delat v Lipico.”

Dejal je tudi, da bodo rezultati v Lipici boljši, ko bodo uredili sistem nagrajevanja in sankcioniranja, ko se vodstva ne bodo menjala vsakič, ko se državna politika obrne, ko bodo uredili odnose med nadrejenimi in podrejenimi ter poskrbeli za strokovnost.

Dodal je, da se večina zaposlenih pri svojem delu vendarle potrudi, seveda po svojih zmožnostih: “Vsak strokovnjak za kadre pa ve, da slaba motivacija vpliva na kakovost dela. In tako slabega vzdušja, kot je zdaj, še ni bilo.”

In če to drži, potem razmerje med palico in korenčkom v Lipici najbrž ni pravo. To pa je tema, nad katero svet zavoda in vodstvo kobilarne ne bi smela kar zavihati nosu.