Gospodarji vaše hiše

Med vsemi javnimi gospodarskimi službami, ki nam zagotavljajo bodisi oskrbo s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske vode, prevoz komunalnih odpadkov ali urejanje javnih površin, je tista z dimnikarsko dejavnostjo najbolj trdovratna.

Ni jih malo, ki bentijo nad (pre)dragimi storitvami za nekajminutni pregled in meritev dimnih emisij, ko možje v črnem po cenovni politiki, določeni na državni ravni, izstavijo račun za najmanj 27,60 evra. Preprost izračun pove, da samo v pivških gospodinjstvih iztržijo približno 75.000 evrov na leto. Dobičkonosen posel torej, ki ga z obvezo izvajanja zagotavlja kar država. Ne preseneča, da so se samozaposleni dimnikarji leta 2008, razburjali, ko je to koncesijsko pogačo nekoliko bolj pošteno razdelila med večja podjetja z več zaposlenimi, ki sicer za svoje delo potrebujejo zgolj omelo in avtomobil.

Na drugi strani pa so državljani, vajeni skromnosti, ki bi v težkih časih želeli prihraniti kak evro in zato sami omeli dimnik. A ga ne smejo. Oziroma ga lahko, a bodo kljub temu plačali še za letni pregled. Mojster ima namreč svojevrstno stvarno služnost v vsaki slovenski hiši. Če ga ne spustite čez prag, vam po ljudskem vraževerju ne bo prinesel sreče, pač pa plačilni nalog za 200 evrov.

Dimnikarju se ne boste izognili niti z gretjem na elektriko, saj ste ga dolžni obvestiti o odstranitvi kurilne naprave. In, če ob zamenjavi na strehi ostane dimnik, bo črni mož vsako tretje leto prišel na obisk, ga po potrebi očistil in zaračunal.

Na ministrstvu sicer pripravljajo nove predpise na področju dimnikarskih storitev. Bojda bodo upoštevali tudi pripombe civilnih iniciativ, iz katerih se kar kadi od nezadovoljstva z državno ureditvijo, ki jim za drag denar vsiljuje točno določenega dimnikarja, namesto da bi si ga prebivalci v skladu s konkurenčnostjo, kot zdravo osnovo za sistem tržnega gospodarstva, izbrali sami.